Angkor W(h)at #2

Toorej, Angkor Wat, tokrat zares!

Odhod iz guest-housa ob 5h zjutraj. Waaaaaaaaaaaaaaaaaaa, sleepy. Ampak le do prvega ovinka. Ko naju je najin tuktukist v prvem ovinku spravil na glavno cesto ob rečici, je zadišaaalo. In to tako zelo in tako lepo, da se je še jutranja “Mondays” volja razblinila! Nimam pojma, kaj je ta vonj bil, ugibam, da je to njihov famozni lemon-grass, ampak saj pravzaprav niti nima veze. Prazne ceste, dišeče mesto, super. Le tuktukov je bilo povsod polno, saj turisti, ki gredo v AW, očitno vsi štartajo ob 5h, tako da prehitijo/-mo gužvo. Super plan. xD

Kakorkoli že, po kakšnih 20 minutah vožnje in dolarju po prstu za enodnevno vstopnico, smo že šibali proti prvemu templju, konkretno Angkor Watu. Važen detajl: Angkorski tempelj je zgolj eden od mnogih templjev v tem kompleksu, ki pa je, iz nama neznanega razloga, najbolj znan.

Aaanyways, prišedši do lokacije, na kateri se bojda da občudovati AW v vsej njegovi veličini, medtem ko za njim vzhaja sonce, sva se z majo pridružila nekaj turistom, ki so že bili tam. Pripravila sva fotoaparate in skupaj smo čakali. Za nami je stalen tok turistov našo skupino večal in večal. Vrednost vseh kamer in fotoaparatov ter dodatne opreme na kvadratni meter je najbrž presegala 10 tisočakov, saj so ljudje prišli tudi z ogromnimi objektivi, ob katerih človek pomisli, da morajo za *nekaj* kompenzirati.

Kakorkoli že, vse je bilo lepo in prav, čakali smo, da se leno sonce zmiga nad obzorje, ko se pojavita dva zahodnoslovana (my guess: Polish) s celim kupom opreme.

Prerineta se v prvo vrsto, vzporedno z Majo in mano. Ok, so far so good.

On s svojim kompenzacijskim objektivom začne slikati, ona pa pride na genialno idejo, da ta položaj za njo ni dober, in svojo debelo rit parkira kake 2 ali 3 metre naprej, ker je tam očitno bila boljša svetloba</sarcasm>. To, da je njena ogromna v luft štrleča rit (gospodična je seveda morala slikati na vseh štirih, ker je tako awesome fotografinja) kvarila slike kakim 30 drugim bolj ali manj nadobudnim fotografom, je seveda ni motilo. No, ljudje so dokaj nezadovoljno mrmrali, ujel sem opazke v angleščini, nemščini in japonščini, zdi se mi, da tudi neka Skandinavca nista bila ravno najbolj navdušena. Pa dobro, tako ali tako se ni še nič videlo.

Potem je pa sonce počasi začelo vzhajati, ona se je premaknila še meter naprej, Benjaminu je potrpljenje pošlo, ker je pač hotel narediti vsaj eno ali dve sliki tega smotanega templja brez debele zahodnoslovanske riti v objektivu, zato sem s svojih dveh metrov vljudno prosil njenega prijatelja, če jo lahko spomni, da nismo prišli slikat nje. Po manjši plohi odobravajočih komentarjev jo je poklical in ji sporočil naše sentimente, na kar se je odstranila.

Sicer nisem naredil tudi ene pametne slike, ker je moj fotoaparat očitno preveč cheap roba in ker je bila megla :P, ampak ok, moralno zadoščenje imam.

No, ker naju AW ni preveč impresioniral, sva se odpravila naprej. Takrat pa je udaril hudič, ki je nedvomno posledica denge. Naredil sem tri korake in moji možgani so se odločili, da bodo začeli štrajkati. Pred oči sem fasal snežni vihar s strelami in po hitrem postopku sem se usedel na najbližje stopnice, saj je bilo nižanje položaja glave neizbežno, le metoda je bila pod vprašanjem.

Stanje se samo po sebi ni izboljšalo, zato je Maja predlagala, da imam mogoče nizek pritisk, in zatežila teti, ki  je prodajala kavo, za črn kufe. No, zadeva je pomagala za približno 20 metrov, nakar sem ugotovil, da je pravzaprav dovolj učinkovito, če zgolj zelo globoko diham. Očitno moji možgani niso dobivali dovolj kisika. Kaj pa vem.

Bodi tako ali drugače, jaz sem se počasi odpravil nazaj proti tuktuku, Maja je skakala okoli in se fotografsko izživljala, alles schön und gut.

Tuktuker naju je nato odpeljal še do nekaj templjev, ki so bili vsi bolj ali manj isti šmorn, še manj impresivni od piramid – z izjemo dveh. Bayon v Angkor Thomu, ki je res svakamučasten (slike kmalu) in tempelj, katerega ime sem pozabil in ki ga je preraslo drevje (slike prav tako kmalu).

Templji so pravzaprav neke vrste piramide z obzidji, po katerih se lahko prosto sprehajaš in to v več nadstropjih. V stene so vklesani motivi, najbolj impresivni pa so “Obrazi Bayona” (kot rečeno, slike kmalu). Zadeve je dokaj tricky opisati z besedami, zato se ne bom niti trudil, bodo raje podnapisi pod slikami, ko jih urediva.

Do konca obhoda glavnih templjev sva bila oba že dokaj izmučena (courtesy of dengue fever, seveda), tako da sva se nekaj pred poldnevom še zadnjič zavihtela v tuktuk, ki naju je popeljal domov. Med vožnjo pa sva gruntala, kaj hudiča človek počne tam teden dni, razen če se odloči slikati vsak kamen posebej. Oh well, očitno nisva za take reči, čeprav še zmeraj imava upanje, da naju bo nekoč impresioniral Kitajski zid. U, pa Terakote tudi, ko bo priložnost.

No, naslednjih nekaj dni je minilo v znamenju zabijanja cajta po Siem Reapu, padlo je tudi obvezno testiranje lokalnega KFC (not impressed – sem dokaj prepričan, da so lokalno-okusno tweaknil recept).

Edina omembe vrednejša reč je bila, da so se Siemreapčani izkazali za veliko slabše komercialne pralce perila od Sihanoukvillčanov, saj so nama ti pobarvali obleke na meni zanimiv, Maji odvraten odtenek sivomodre. Po manjši dozi zahodne arogance so zadevo presenetljivo dobro rešili, čeprav so Majine gate št. 42 zdaj za dve številki manjše od njenih gat št. 40. FHL.

Nadalje je sledila zgolj še pot v Bangkok. Najin guesthouse je bil hkrati tudi podružnica avtobusarske firme, zato sva karte uredila kar tam. Zjutraj so naju lepo pobrali z minibusom, naju odpeljali do avtobusne postaje, kjer smo se naložili na bus, ki se je najprej počasi, nato pa z vedno višjo hitrostjo odkotalil proti mejnemu prehodu Poipet, ki je znan kot najbolj nategantski prehod za vstop v Kambodžo. Na srečo to velja le za eno smer. Ob izhodu carinik niti dvakrat ni pogledal potnega lista, seveda pa je sledilo obvezno puščanje prstnih odtisov.

Je pa bilo bolj zabavno na tajski strani. Vse tujce so nas stlačili med železne ograje, ki so bile na koncu zaprte, tako da smo kot živina čakali, da so gospodje cariniki blagovolili iti na delo. Še zdaj ne vem, ali so bili na malici, ampak ~100 tujcev nas je čakalo okoli uro in pol, medtem ko so se raznorazni Azijci iz vprašljivo razvitih držav sprehajali mimo nas naravnost noter. Ahja, nisem omenil, da smo mi čakali pred pisarno, kar pomeni manjek ventilatorjev, da klime niti ne omenjamo.

Ko so nas končno spustili not, sva z Majo najprej odpeketala do šalterja za Visa on Arrival, ker po najini/moji logiki pač potrebuješ Visa on Arrival, če nimaš “tapravega” vizuma. Ko je gospodična za šalterjem nekaj minut strmela v seznam držav, ki ne potrebujejo vizuma za vstop in vztrajno ignorirala znak EU na potnem listu, se je končno obrnila do kolegice za sosednjim šalterjem, ki je pogledala potni list, očitno nekaj pogooglala ter nama povedala, da ne potrebujeva vizuma “Go back in line in other line”. Ooook, nazaj na konec vrste za Foreign Citizens.

No, ko smo prišli do cariničarke (carinice? O.o) je šlo presenetljivo brez težav. Poskenirala potni list, naredila webcamfotko in gremo naprej.

Ahja, pozabil sem omeniti dve tabli, ki sta strmeli v nas, ko smo kot živina čakali pred tem mejnim prehodom.

Eden je grozil z doživljenjsko zaporno kaznijo in/ali eksekucijo za posest/prenašanje drog v Tajsko, kar je po moje malo skrajno ampak razumljivo. Drugi pa je bil HI-LA-RI-OUS!

“Pirated items are not allowed in Thailand.”

Se pravi, da nas hočejo prepričati, da je v državi, kjer lahko za 25 € (in to pred barantanjem) na cesti kupiš EU vozniško dovoljenje, piratstvo prepovedano? Resno? Trololo xD

Anyway, da se vrnem nazaj, po prehodu meje moraš prtljago spustiti čez rentgensko mašino, kot jih imajo na letališčih, česar res še nisem videl na nobenem mejnem prehodu. Je pa tudi res, da monitorjev nihče ni pretirano zavzeto gledal.

Na drugi strani so nas naložili v minibus in spet se je začela vožnja pri Warp 9 (~150 km/h) proti Bangkoku, kamor smo cerka 10 ur po začetku potovanja tudi prispeli.

O Bangkoku nimam kaj veliko za napisati – je zanimivo mesto, zlahka si predstavljam, da bi se po izumu cepiva za dengo preselil sem za kako leto ali pet, je kombinacija prvosvetovne metropole in tretjesvetovnega kupa smeti, za naše standarde je razmeroma poceni, čeprav ne toliko, kot si kdo morda misli.

In zdaj smo na tej točki, ko to pišem. In tu bom tudi zaključil. Do refleksije celotnega potovanja torej.

Cheers!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *