Angkor W(h)at?

Angkor What? Lokalni kliše, ki ga domačini pridno izkoriščajo v marketinške namene, turistom pa naj bi privabil nasmešek na obraz, saj je Angkorski tempelj navsezadnje eno od čudes sveta.

No, moja malenkost očitno nima sreče s svetovnimi čudesi. Morebiti je temu kriva prevelika izpostavljenost sodobnim medijem, ki omogočajo sprehajanje po več tisoč let starih objektih, ko so ti še praktično novi, morda zaradi česa drugega, a Angkor Wat mi je pustil grenak priokus.

Pa pozabimo za trenutek, da je ena od posledic vročice denga, ki naju je z Majo za teden dni priklenila na bolnišnično posteljo, kjer sva hvalila boga za zavarovanje, saj je bil končni izkupiček okoli tri kovače osemsto zame in nekaj čez štiri kovače dolarjev zanjo, splošna švohotnost in glavobolnost, ki nama zdaj naključno spodnaša tla izpod nog. Prav ta posledica je poskrbela, da je moja malenkost Angkor Wat opazovala skozi manjši snežni vihar z bliskanjem, kar gotovo ni pripomoglo k dobremu vtisu, pa vendar, začnimo raje na začetku oz. še malo pred njim, z razmeroma splošnim povzetkom življenja v Siem Reapu.

Promet:

Prvi vtis? Kaos. Drugi vtis? Kaos. Tretji vtis? Hmm, mogoče pa … Teden dni kasneje? IT ALL MAKES SENSE NOW!

Glede na način vožnje, imajo presenetljivo veliko avtošol. Na cestah prevladujejo malokubični motorčki, po moji laični oceni tam do 125 ccm, in tuktuki – motorček s prišvasano oz. improvizacijsko pritrjeno prikolico – družbo pa jim delajo toyote. Ne avtomobili, toyote. Drugih znamk je zanemarljivo malo. Če do konca življenja več ne vidim toyota camryja, pa bo tudi v redu. Je pa res, da sva videla tudi že Rolls Royca, ki je sicer strašil še po Sihanoukvillu, in Hummerja. Nedvomno prevozna sredstva kakih generalov in/ali partijcev.

No, nazaj k prometu. Prve vožnje s tuktukom so adrenalinske. Sploh, ko zavijajo levo iz stranske ceste na glavno, ki ima tehnično gledano dva, praktično gledano do štiri pasove v eno smer, pri čemer sta obe smerni vozišči ločeni z betonsko pregrado s presledki.

Evropski sistem bi bil jasen – počakaj na semafor, zavij. Oziroma, v odsotnosti semaforjev, počakaj na luknjo, zavij.

Lokalni sistem – takoj zavij in pelji po skrajnem levem robu proti prometu, dokler se slučajno ne poravnata luknja v medcestiščni betonski pregradi in luknja v nasproti vozečem prometu. Ko vidiš luknjo, piči čez, Miško!

Avtomobili so sicer malček manj adrenalinski. Ti preprosto počakajo, da proti njim ne pelje nič večjega od njih, nato pa gladko izsilijo čredo tuktukov in motorjev čez vseh 2–6 pasov.

Avtobusi počakajo kvečjemu tovornjake, slednji pa seveda imajo ultimativno prednost.

A pri vsem tem se vozniki ne sekirajo. Hupo uporabljajo kot opozorilo, da bodo prehitevali oz. da prihajajo mimo, nikoli kot izraz jeze. Tudi če avtomobil s svojim izsiljevalskim manevrom zabije celo cestišče in s tem ustavi kakih 30 ljudi, ga nihče ne bo šel nadirat, nihče mu ne bo trobil, ljudje bodo preprosto ustavili in počakali, da (se) spelje. Fascinantno, če pomislimo, da v Ljubljani trobijo že, če ne spelješ v prvi sekundi po zeleni luči, kar sicer nervira tudi mene, pa vendar …

Pa nadaljujmo z drugim pomembnim detajlom lokalnega življenja.

Hrana:

Mnja, človek bi pričakoval, da bo hrana tukaj poceni. No, razen tega, da imajo par čudnih konceptov – špageti bolonjeze so dražji od vsega, razen od pic, ki stanejo od 6–9 dolarjev, odvisno od velikosti, hamburgerji s pomfrijem stanejo okoli three-fiddy, BLT-sendvič pa zelenca več, čeprav ti omenjen hamburger lahko (upam) zaradi podpečenosti mesa krepko zjaha prebavo, ampak je totally worth it po tednu dni bolnišnične neužitne različice zahodne hrane.

Zato pa živiva predvsem od raznih praženih rižev z mesom in/ali zelenjavo, ki so presenetljivo epičnega okusa in ponavadi stanejo okoli dveh dolarjev, kar je za razmeroma veliko porcijo kar kulj. Seveda se znova izkazuje praktičnost potovanja s predstavnico manj-lačnega spola, saj moja malenkost ponavadi dobi porcijo in pol vsakega obroka.

Ampak pod črto Tajska zmaga tako glede street-fooda kot glede restavracijske hrane. Komaj čakam povratek v Bangkok in sladkega pečenega pujska … OMNOMNOM!!! Človek, ki je uspel pujsetino spremeniti v sladico, si res zasluži Nobelovo!

Šoping:

Old Market, Night Market, Just-A-Market, štanti povsod, trgovinice tudi, tečni prodajalci z “LadywhatyouwantyouwantbuyX”, ki lahko konkurirajo zgolj tuktukistom z njihovim “Hellosiryouwanttuktuk” in ko že milijontič odkimaš No, thank you, sledi neizbežen “maybetomorrow,goseeangkorwat”. No, saj ni takoooo zelo grozno, večinoma moraš le enkrat zavrniti vsako reč, ki jo ponujajo, pa ti dajo mir, ampak kot te na razdalji 10 m isto vpraša že 3. tuktukist/prodajalec, ti grejo že počasi na živce. Anyway, tržnice niso nič posebnega, stojnice, ponavadi dejansko v kaki hali s streho, ki jih ščiti pred vročino, tako da je med stojnicami pravzaprav kar hladno. Prodajajo takorekoč vse, je pa smešno, da kakor hitro se priguziš v sredo, malček stran od turistov, kar naenkrat nihče več ne teži, še truditi se moraš, da pritegneš pozornost prodajalca.

Prosjačenje:

Kambodža je dežela pehotnih min, ki so zapuščina Rdečih Kmerov. V mestu vidiš ogromno ljudi brez rok ali nog, kakšna četrtina jih preprosto prosjači in le-te je čudovito preprosto ignorirati, saj preostale tri četrtine dejansko kažejo, da lahko tudi ti ljudje dobijo službo oz. vsaj poskušajo nekaj delati. Veliko jih prodaja razglednice, knjige in kake drobnarije, bolj umetniško nadarjeni formirajo razne glasbene skupine, ki igrajo tradicionalno kmersko glasbo, skratka diskriminacija definitivno ni institucionalizirana.

Kar pa človeku dvigne deklc, pa je nekaj drugega. Pred dnevi sva z Majo hodila po cesti (ker so pločniki praktično povsod zaparkirani) proti centru in ko sva prišla mimo trgovine s špecerijo, je Majo dobesedno napadla neka punčka/ženska (nimam pojma, koliko let bi ji dal), ki je v rokah nosila dojenčka. Mene je praktično ignorirala, Majo pa je zgrabila za roko in začela na vse kriplje zatrjevat “I don’t want money, I want milk for baby”. No, kot kaže, ima naša Majči nekaj materinskega nagona, ker je kljub mojemu opozarjanju in prigovarjanju že stopila proti vhodu v trgovino, kjer pa jo je opazila neka Britanka, ki je razložila, da otrok tega mleka nikoli ne bo videl, ker bo takoj, ko bova odšla, beračka vrnila mleko in si s prodajalcem razdelila denar. Kaže, da je to prepričalo tudi Majo, saj se je obrnila in se nekako otresla “mamice z lačnim otrokom”.

In najzanimivejši del? Tako otroci kot odrasli, ki beračijo, nimajo nobenih zadržkov pred tem, da te pošljejo v raznorazne organe, če se tako izrazim, če jim ne uspe ničesar iztisniti iz tebe. Maja je bila zmeraj znova šokirana, ko je slišala “F*** you, lady!” Vsaj vljudno te pošljejo nekam …

Ampak ja, neumno je, da eni prosjačijo in se čudijo, da ničesar ne dobijo, medtem ko pet metrov dalje nekdo, ki je očitno v podobni situaciji, dejansko nekaj dela za svoje preživetje.

Vonjave:

Ta bo kratka. Čez dan mesto smrdi kot sto hudičev. Okoli poldneva začne in se stopnjuje do poznih ur, saj povsod kurijo obcestno hrano, ki izrazito ne ustreza mojim olfaktornim receptorjem (za razliko od Tajske npr.)

Vendar pa ima mesto tudi drugo, bolj dišečo stran. V tempeljski kompleks smo se odpravili ob 5h zjutraj in bil sem naravnost šokiran. Mesto je dišalo. Dobesedno. Dišalo. Nimam pojma, kaj je to bilo, ugibam, da “lemon grass”, ampak dišalo je. Zelo. Če bi imelo tak vonj čez dan, ni variante, da komu ne bi bilo všeč. Ampak o templjih več še malce kasneje.

Najprej pride na vrsto kratek (ali pa tudi ne) opis izleta v Plavajočo vas in Plavajoč gozd.

 

Plavajoča vas in Plavajoči gozd

Po odpustu iz bolnice in dvodnevnem počitku sva se odločila, da se pred glavnim turističnim podvigom odpraviva pogledat še drugo lokalno znamenitost. Tako sva zajahala tuktuk in že smo odbrzeli. Vožnja nas je ponesla ven iz mesta, proti največjemu kamboškemu jezeru Tonle Sap oz., natančneje, proti njegovim mrtvicam (najbrž napačna beseda, ampak opis sledi).

Ko sva kupila karte za čoln, naju je najin šofer odpeljal še kak kilometer ali tri naprej po (mislim da) nasipani cesti. Spotoma smo ustavili še pri skupini gospodov, kjer so vzeli najine karte, eden od njih pa je prisedel. Leva in desna stran sta kmalu postali bistveno bolj razmočeni, dokler se niso mlake začele združevati v mini jezerca, in kmalu je bilo vse skupaj kot ena ogromna mlaka. Ob cesti je bil speljan kanal, v katerem so bili parkirani čolni. Veliko čolnov. Ogromno čolnov. Če jih ni bilo trideset, jih ni bilo nič. In to niso bili čolnički ampak že skoraj ladjice – na vsako bi brez težav spravil kakih 20 ljudi, 30, če bi se malo stisnili. No, kmalu smo se ustavili pri eni od teh ladjic, novodošlek je prislonil stol, da sva se skobacala nanjo , nato je splezal gor še on in akcija!

Spet se je izkazala čudovita sposobnost Khmerov za manevriranje v “prometnih konicah”. Evropejec bi rekel, da je dohodno/odhodni kanal za čolne dovolj širok za morda enega oz. največ dva. Tile gospodje kapetani pa so zmanevrirali tri čolne enega mimo drugega, pri čemer se je naš čoln šele obračal in bil večino časa praktično pravokoten na cel kanal. Če tako bočno parkirajo tudi avte, morajo priti v Ljubljano dajat inštrukcije.

No, ko smo se končno odpeljali ven iz “pristanišča” se je razgled razširil na … pravzaprav nič. In vse. V Egiptu me je impresionirala puščava bolj kakor piramide. No, tu me je ta razgled impresioniral bolj od temljev. Pluli smo po rokavu, ki je na obeh straneh bil obraščen z drevesi, ki so bila do krošenj v vodi, vsake toliko se je med njimi videl kak sosednji rokav, tu in tam se je pojavil kak manjši čolniček, ki smo ga radostno prehiteli … Človek se pri tem počuti kot v kakem Indiana Jonesu ali Tomb Raiderju. Samo namesto zjahane ladje bi morali imeti jetskije in/ali hovercraft. Pa dobro, ne moreš imeti vsega.

Pluječ naprej smo čez kake pol ure zagledali prve hiše … na palicah … kakih sedem metrov nad vodno gladino. Plavajoča vas. Ob tem se človeku porodita dve vprašanji. Prvič, kako hudiča so se prvi naseljenci sploh naselili tam, glede na to, da je, kot sem razumel, voda zmeraj globoka vsaj 3 metre (tudi v sušnem obdobju) in drugič – kaj so kadili, da se niso raje naselili kje na kopnem?

Asians 😛

No, je pa vsaj impresivna zadeva za turiste s fotoaparati.

Ampak veliko bolj impresiven pa je Plavajoči gozd. Temu pravzaprav z besedami težko naredim pravico, saj je bil popolnoma surrealna izkušnja, zato bo treba počakati na slike (oz. internet, ki ne bo merjen na megabajte). Ampak se splača, I pwomise!

Na poti nazaj pa nas je ujelo neurje z dežjem. Najin tuktukist je čiliral s svojimi kolegi precej nižje od kraja, kjer sva ga pustila, tako da sva po nalivu tekla do tja, kjer sva skupaj z lokalci pod streho počakala, da je dež pojenjal, nato pa smo odtuktukali domov. Ahja, na poti mu je počila še sprednja guma na motorju … Ampak za take malenkosti se prekaljen tuktukist res ne sekira.

 

Zdaj pa preostane res samo še, da opišem današnji izlet k templjem. Ampak se mi trenutno več ne da. Tako da naslednjič. Skoraj 2000 besed za en post bo že dovolj 😛

Ja, v bistvu sem malo zavajal z naslovom. Kaj mi pa morete xD

 

One thought on “Angkor W(h)at?

  1. Karmen on

    Upam da bosta ob povratku organizirala kakšno kratko s fotografijami podprto potopisno predstavitev. Glede zdravstvenih težav pa upam da bo čimprej 100% ok.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *