BRAAAP Episode I: Od Reke do Segorbeja

Kaj dobiš, če zmešaš dopust, japonski motoinženiring ter bumbarja, ki namesto, da bi se rehidriral in regeneriral, raje piše?

Tale blog, itak.

Juga

No, pa poglejmo. Po nekaj dnevih v dobri družbi na Hrvaškem, me je pot odnesla iz tretje Vukoj****e desno malce nad Reko proti Italiji. Nedogodkovpolno, bi temu rekli anglofoni, le da sem ugotovil, da na Hrvaškem koncept varnostne razdalje ljudje jemljejo bolj kot vodilo in ne pravilo na cesti. Ampak OK, preživeli smo in se od takrat tudi naučili par novih reči – ja, hitro gre, ko gre za preživetje. No, pa ne preskakujmo.

HR->SLO meja. Gužva, itak, v obe smeri. Jaz pa seveda čist preveč đentlbajker, da bi pičil mimo vrste. “Saj je samo pol ure čakanja.” No, po pol ure na direktnem soncu mi zdolgočasen pripadnik slovenske mejne Policije zgolj pomahne naprej – za spremembo brez petkratnega skeniranja moje osebne – in marš proti Trstu.

Na SLO->IT meji … nič, seveda. Braća Hrvati, dajte se že enkrat zmenit z nekom, da vas spustijo v Šengen.

Taljandija

Ker se mi ni mudilo, je padla odločitev, da grem do svoje prve postojanke, pojstle-inu-zajtrka nekje bogu izza nogu med Verono in Vicenzo, po stari cesti. Hmnja …

A veš tisto, ko sem jamral, da je Hrvatom varnostna razdalja optional? No, Italijanom je optional še marsikaj drugega v prometu. Razumem, da me prehitevajo bemfli. Itak. Pa merđoti itd. Ko te pa prehiti tam ene deseta vespica, se pa človek zamisli, ali je kje spregledal kako opombo, da so na tablah z omejitvami zapisane vrednosti, ki so zgolj 66% dejanske dovoljene hitrosti.

Seriously -_-

Bojda ima Slovenija preveč prometnih znakov. No, v Italiji imajo očitno fetiš na table z omejitvijo 50 (vsakih, od oka, 3-5 metrov v naselju) in na opozorila, da elektronsko merijo hitrost (ali nekaj takega – moj taljanski ne spljoh – velocita electronico bla bla). Kljub temu je povprečna hitrost praktično vseh vsaj 70, prehitevajo te čez dvojno polno črto (avtomobili), vespe itak pičijo, da mi še zdaj ni jasno kako … Meh … Me pa prav zanima, koliko kazni bom fasal po pošti, ker sem precej ziher, da sem ene 5x naletel na (škatlo za) radar ob cesti z verjetno ene 10 preveč, ker mi pač ni bilo v interesu imeti nekega degena v terencu pol metra od zadnje gume. Sicer 10 čez ni pomagalo kaj dosti, ampak OK 😛

Iiin potem pridemo do dobesedno edine svetle točke italijanske epizode. Z glavne ceste zavijem … no … v taljansko verzijo Goričkega, bi rekel, in čez nekaj časa pristanem pred vrati B&B Pontesella (veš, da so dobri, ko celo linkam!). Glede na to, da sem prišel ob nenapovedani uri (ker pač še nimam pojma ocenjevati svojo vozno hitrost; fight me :P) sem imel srečo, saj lastnika še ni bilo doma, lastnica pa se je ravno odpravljala v službo. No, z njo sva se lepo v dojčlandščini vse zmenila, postregla me je z domačim japkadžusom, mi dala še eno steklenico vode extra in rekla, da bo njen mož kmalu doma, da se naj razkomotim. Tuš in preobleka ter dol po stopnicah spoznat gazdo, ki je že 47 let motorist, je dal čez vsega boga motorjev in trenutno vozi sfriziranega Harleyja. Sicer je govoril samo italijansko in francosko ampak smo ugotovili, da z malo dobre volje lahko človek fino debatira o motorjih, tudi če je polovica sogovornikov jezikovnih analfabetov in govori zgolj “splošno moderno latinščino” (beri: mix portugalščine, španščine, francoščine, latinščine in italijanščine). Vulgar Latin na kvadrat xD

Seveda so imeli, kot se spodobi in je pravično, tudi kužota. Zgleda nevaren, je pa po 10 minutah prišel spat za moj stol. Good boy!

To je to. Debata, spat. Vstat ob 4:30, se zrihtat, pojest zajtrk, motor spravit iz garaže (valda je šefe poskrbel, da je bila ATASka na varnem in v dobri družbi) in akcija. Po njegovem nasvetu sem tokrat užgal po autostradi. In ker moje komputacije ter načrti tega niso predvidevali, sem v Genovi pristal okoli 9-10h. Ker sem budalo, sem mislil, da je trajektni terminal nekaj podobnega kot letališče, le da pač za plavajoče namesto leteče kupe železja, kjer lepo odložiš svojega jeklenega oslička ter se nato odpraviš raziskovat terminal. Sicer je bil odplov načrtovan šele za ob 5h popoldan, ampak terminali so skoz fun. Tako sem brez pomisleka zavil v pristanišče. Super, vse označeno. Pridem do vrste za checkin, po neumnosti 10 minut čakam v hudozelodolgi vrsti za Tangier, preden opazim, da ima Barcelona svojo vrsto – oziroma svoj prehod, kjer stoji ravno en avto. Zum zum tja, Policist pogleda moje dokumente in rezervacijo ter mi pomaha da grem mimo avta pred mano, ker so ga pregledovali. Naprej do tete za šalterjem, ki mi na ogledalo prilepi nalepko BARCELONA, in marš naprej. Prej naložimo ATASko na ladjo, prej lahko grem raziskovat terminal …

Terminal … Kje je terminal O_o???

OK, brez problema najdem vkrcališče, naša ladja je tudi že tam s spuščenimi mostovi v garaže, čaka že nekaj avtomobilov, a ni hudega. Zapeljem se proti njim, ko mi varnostnik pomaha, da Barcelona gre na drugo stran. Pogledam na drugo stran in vidim zgolj parkirišče … Pomislim, da sem najbrž nekaj spregledal in se obrnem proti njemu – še enkrat mi pokima in pomaha na parkirišče.

Emm, ja OK. Parkiramo. What now?

Terminala ni videti, kaže, da razen enega avtodoma za Barcelono ni še nobenih “gostov” … OK, verjetno morajo samo kaj urediti in bodo naložili čakajoče; verjetno ne bom dolgo tu …

8 ur in par sončaric kasneje

Viva Italija a? Če dejansko bereš in ne zgolj preletavaš tole, ti je mogoče padlo v oči, da sem prišel v Genovo, nekje med 9 in 10 uro zjutraj in da je odhod trajekta bil planiran ob 17h. No, “nekje med 9 in 10 uro zjutraj” plus 8 ur je enako “nekje med 17 in 18 uro popoldan”. Še zmeraj čakam. Sicer je parkirišče zdaj polno avtomobilov, vesp in bajkerjev, ampak kaj mi to pomaga, če so vsi Španci in/ali Italijani, ki jim angleščina ne gre ravno dobro od jezika, mene pa po 8 urah na tej vročini boli glava za umret – ja, sem pil, sicer mi je vmes zmanjkalo kovancev za vending mašino, tako da sem se par ur kuhal brez vode, dokler nisem zaradi klica narave ugotovil, da se lahko sprehodim (čez security checkpoint) iz pristanišča v šoping center, ki služi deloma kot moj nesojeni terminal. Ampak kaj, če je motor in vse na njem v tem primeru 10 minut hoje stran in daleč od oči. Al’ jbg, par izletov po hidratacijsko kemijo in vodo je bilo neizbežnih.

Nekje 2 uri prepozno nas začnejo vkrcevati. Odrinemo s 3+ urami zamude. Eden mojih 4 cimrov je izredno zgovoren ampak kul starejši tipo, ki je družino poslal domov na Gibraltar z letalom, sam pa se je dal na ladjo, ker je letenje no bueno. Nekoč je bil motorist, zdaj raje lovi ribe s svojega “čolna”, igra golf, ter investira v raznorazne projekte. My kind of a brain in tako je bilo debatiranja nekje 10 ur od potovanja, ki je trajalo 18 njih. Ostala dva cimra sta bila random Maročana, se mi zdi. Sem pa ugotovil, da niti motoristični čepki za ušesa ne morejo zadušiti smrčanja, ki je dobesedno glasnejše od idlanja mojega motorja. Kako človek lahko proizvede tako glasno “dihanje” mi res ni jasno. Al’ dobar, 6 ur smo uspeli zaspati.

Bi omenil, da na ladnji razen Filipinskega osebja nihče ni znal angleško, pol stvari, ki bi jih ladja bojda morala nuditi, je bilo zaprtih, hrana je bila podpovprečna (in to pravim kot človek, ki smatra piksno fižola z malo soli, balzamičnega kisa in bučnega olja za čisto OK jed), prišli smo z dvourno zamudo in iz kabin so nas vrgli 2 uri pred izkrcanjem, nakar smo pač čakali kot budale okoli stopnic, da so nas spustili dol.

Nikoli več Grandi Navi Veloci -_- Kar so lahko naredili zanič, so naredili zanič. Odnos do strank pa je bil tudi zanič. Človek jih nekaj vpraša v angleščini, nekaj na pol odgovorijo in se obrnejo stran. Dafuq?

Še nikoli nisem bil tako vesel Španije.

Viva España!

Iz laškega cestnega kaosa na ene najbolj prijaznih avtocest sploh. Seriously. Zgolj enkrat se mi je en bemfl zalimal na rit, pa še tale je bil Belgijec. Sicer je vožnja bila brez posebnih dogodkov. Prigural sem do hotela, ki je nekih 75 km od moje trening-destinacije, v Segorbeju, se stuširal, catch-uppal s par ljudmi in zdaj pišem tole, preden grem umret v posteljo, ker sem še zmeraj čist medel od stupidne Genove. Zatorej ne bom tegale bloga niti še enkrat prebral. What you see is what you get, s kiksi vred.

Zdaj pa spat. Komaj čakam zajtrk …

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.