BRAAAP Episode II – Nebesa, kirurgija in adrenalin

Odkar pomnim sem bil fan Westernov. Ne vem zakaj, a prerija me je zmeraj privlačila. No, tudi puščava, ampak prerija, vmes posejane kamnite hišice … Če bi mi kdo povedal, da mi ni treba leteti v ZDA ampak se zategniti zgolj do centralne Španije, da dobim to izkušnjo, bi jo že zdavnaj popihal tja (sém?).

Kakorkoli že, zdaj, ko imam še manj kot 300 km, preden prestopim mejo iz “Como ethtath?” sveta v “Tudo bem?” svet je čas, da poudarim, da je Španija res raj za motoriste. On-road, off-road, hard enduro, you name it, they can has it. Resno. Tisoči kilometrov, ki čakajo, da jih prevozimo, ovinkaste gorske ceste z razgledom na jezera, planjave, kjer pičiš 60-70 km/h po najbolj rdeči zemlji spljoh, od neviht razkopane in s kamni posipane potke na vrhove hribov …

In na tej točki bom dal en velik kompliment mojemu inštruktorju. Roc Lloret, 62, brilijanten učitelj, čeprav sva morala bolj kombinirati njegovo angleščino in mojo španščino. Kljub temu je zelenca, kot sem jaz (v Tuejar, kjer je baziran, sem prikolovratil z bornimi 4800 km na motorju), v zgolj 5 urah predelal iz “omg blatna luža, spet bom padel”  v … emm … nisem prepričan, kako najbolje opisati. Recimo le, da sem mu ob 6h zvečer uspešno in brez težav odsledil na lokalni hrib po razriti potki z 240-kilsko Africo Twin Adventure Sports, čeprav istega dne ob 6h zjutraj gor najbrž ne bi brez padcev prilezel niti s 120-kilskim kroserjem. Tipo je že od 2003 certificiran BMW inštruktor, sicer pa je že celo življenje na motorjih in organizira potovanja po Španiji, Maroku, pa še kje. Glej spodaj za linke. Če koga mika iti na takle trening/izlet, se mi pa javi, da organiziramo skupino in akcija).

Treninga nisem snemal. Delno zato, ker me je prosil, da ne snemam, delno, ker so posnetki BMW-treningov tako ali tako že na Youtubu, predvsem pa zato, ker nisem imel časa. Konstantno me je držal tik izven cone komforta, če je šlo predaleč, je rahlo popustil vajeti in na koncu smo bolj ali manj uspešno odvozili skoraj vse vaje. Zadnje tri (visok hrib, kamenje, pesek) so žal odpadle, ker smo ponoči imeli nevihto, ki je poligon spremenila v blatno kopel, ampak glede na prejšnjednevni vzpon pogrešam zgolj peskovniško udejstvovanje.

No, pa da ne dolgovezim preveč – končno sem jaz tisti, ki vozim motor, in ne obratno. Končno znam sneti kolesa, zamenjati gume, zamenjati zavorne ploščice in zadeve remontirati. Prilagajanje krmila in kontrol za off-road pa je tako ali tako Kinderspiel.

Skratka, zdi se mi, da sem končno presegel en začetniški plato in se rešil popolnozačetniške negotovosti. V vsakem primeru bom rekel, da se mi zdi, da je tale trening bistveno pomembnejši, kot bo “varna vožnja”, ki jo mora opraviti vsak nov voznik. Obračanje motorja z zadnjo zavoro, trening krmiljenja s plinom (da zdrsne zadnje kolo), vožnja stoje in ostri ovinki, ravnotežje, ko motor poplesuje … Same stvari, ki so izrednega pomena. Od zdaj vem, da bom vsem motoristom začetnikom težil, naj se lepo zategnejo do kakega takega treninga in nazaj, pa se bodo na koncu počutili bistveno suverenejše.

Zdaj pa grem spat. Jutri me čaka še zadnja, 500-kilometrska etapa do Lizbone, kjer bom nato delovno čiliral kaka 2 tedna in spoznaval pripadnike klana Ferreira.


Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.