Dan 1 – Budimpešta

Torej, končno se je začela moja odisejada v Kairo. Po noči pakiranja in še zadnjemu domačemu kosilu/zajtrku me je mama dostavila na vlak, kjer smo ugotovili, da potniška blagajna ne dela. No ok, bomo kupili karte na vlaku. Vlak pride (začuda brez zamude, svaka čast), vkrcam se kot edini potnik v Murski Soboti. Čez nekaj minut odrinemo in ko pride sprevodnik se izkaže, da lahko mednarodne vozovnice izdajajo le blagajne in da mi on lahko proda kvečjemu vozovnico do Hodoša. Ok, pač do Hodoša. No, na meji tokrat ni bilo mejne kontrole (sprašujem se, ali se je šengen od avgusta že toliko utrdil, ali pa se cariniki in mejni policisti še zmeraj treznijo in/ali si zdravijo mačka). Kakorkoli že, čez kakih 10-15 min. se pripelje madžarska lokomotiva in aufgec naprej. 2 vasi naprej pride v vagon madžarski sprevodnik. Jo napot, hello to you to. Blablabla, one for Budapest Déli please. Blablabla, Budapest yes. Blablabla, how much? Blablabla *pokaže napravico* *3800 HUF* *lej ga zlomka, toliko pa nimam forintov s sabo*, Euro? Blabla nem euro blabla, ok, but I don’t have enough forints for you. Blablabla, ok, I’ll wait. *15 min* *Pride nazaj* negy euro, what? negy? *pokažem 4 prste* negy igen, ok. *Plačam, dobim karto*. No, sprevodnik je odšel, se je pa čez slabih pet minut vrnil, se rahlo tolkel po glavi in v zadregi razlagal, sklepam, da je računal na pamet in da je nekaj pošteno zbrkal (kar je bilo res). No, zedinila sva se na 18 eurih in to je bilo to.  Preostanek poti je potekal brez posebnosti (ja, KoToTamoPevaBusz so skenslali). Od Zalaegerszega sem si kupe delil z emo-kidom. Je pa bil ves čas tiho in ni hotel vzeti ponujenega kifla. Oh well, jih vsaj meni več ostane.

No, po uspešnem dospetju pred hostel (le enkrat sem odšel v ulico na napačni strani muzeja, kar me je stalo kakih 5 minut, sicer pa sem zadevo kar hitro našel) sem ugotovil, da madžarski sistem zaklepanja vrat z raznimi številčnimi kodami nekako ni zadosti intuitiven, da bi jaz pogruntal, kako se na to zadevo pozvoni. Je pa v skladu z mojo srečno zvezdo v manj kot 5 minutah prišla ravno tja neka gospa s sinom, ki sta sicer bila relativno angleško nezgovorna, sta pa razumela dovolj, da sta me spustila notri, namesto mene pozvonila in mi pokazala katera so vrata hostla. Čast in slava jima ter lepa hvala in srečno pa zdravo 😀

Hostel sam je prav prijetno domač, receptorka ima najbolj britansko angleščino kar sem jo kadarkoli slišal na madžarskem (pa tudi sicer bi se uvrstila visoko visoko na vrh :D). Kakorkol že, spal bom ziher fajn, skoraj da žal mi je, da le eno noč, po drugi strani pa bo jutrišnji dan zelo zanimiv (tehnično gledano kar današnji dan).

Dobil sem se tudi z Aniko in njenim dragim Gaborjem, ki sta me odpeljala na večerjo k sebi (vegetarjanska hrana a-la Aniko & Gabor kot vedno zakon!) in na klepet. No, ko je prišel čas za odhod (njihovi metroji imajo delovnik približno tako kot naše trole), sem se vrnil “domov”, se pohecal z galerijo slik, v kateri so zdaj naložene fotke hostla in spisal tale tekst.

Zdaj pa se grem menit, če ljudje še ne spijo, potem pa spat.

Ln in se slišimo ju3!

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.