Dan 2, Del 2 – Budimpešta vzlet & QAHIRA!!!!!

Kako naj človek sploh začne opisovati tak dan? Ob vzletu iz letališča Ferihegy, ki je potekal že v temi, sem po dolgem času spet imel priložnost občudovati eno evropskih prestolnic v njeni lučkasti obliki. Če bi takrat vedel, kaj me šele čaka. Ampak do tja bomo še prišli.

Osebje na letalu je bilo, kot ponavadi, sila prijazno, s ponujanjem raznih čajčkov, kavic, sokov ipd. zadev so bili že skorajda vsiljivi. V minus jim štejem to, da je le približno polovica vsega kabinskega osebja razumela karkoli več kot osnovno angleščino, ostali bi pa kar عرب šprehali, ampak naj jim bo. Je bil dan čisto preveč dober, da bi se posvečal takim negativizmom.

Nikoli mi ni bilo jasno, kako je nastal stereotip, da je airline food zanič. Meni je bil današnji piščanec z rižem in neko omako (ni mi uspelo ugotoviti, ali je bila egiptovska ali madžarska) čisto v redu prebavljiv, pravzaprav je celo teknil. Poleg tega je bilo tudi nekaj zelenjave, ki je bila nekaj na pol kuhana, kar mi kot že tako ne preveč ljubitelju zelenjave ni ravno preveč ugajalo (premalo zdrizasta, da bi samo požrl, in preveč, da bi žvečil :P), ampak smo tudi to preživeli. Poleg tega smo dobili še neko zadevo, za katero mi ni najbolj jasno, ali je bila samostojna jed (župca mogoče?), preliv za zrezek ali kaj tretjega. Je pa dejstvo, da bi prej omenjeni stereotip lahko nastal prav zaradi te zadeve, ker je bila relativno nagravžna. Je pa okus popravil kar velik kos peciva (učita se Lufthansa in Air Luxor, učita), ki je poplaknjen s skodelico čaja, v katero sem pomotoma namesto sladkorja vsul nek mlečni nadomestek za kavo, kar mi je na koncu pričaralo proti pričakovanju precej dober čaj z “mlekom”, in s kozarcem jabolčnega soka lepo zaokrožil dokaj nasiten obrok.

No, preostanek leta je minil relativno nezanimivo in dolgočasno, prostora za noge seveda bilo je ne spljoh, prav tako pa je tudi moja glava bila približno 20 cm višje od naslonjala, kar je efektivno onemogočalo spanje, zato sem bral, poskušal zgruntati kakuro, ki mi še zdaj ni jasen (bom že stuhtal sistem!), gledati nek kvaziromantičnokomični film (končno imel priliko preskusiti slušalke (provided by Air Egypt) na letalu xD. Je pa bil film zanič. Kanal 4 je bil vsaj zame relativno LOL, ker so predvajali Koran (po načinu branja in predstavitvi programa sodeč), nakar sem se ustalil na nekem programu, ki je predvajal več ali manj zahodni pop in je bil še kar poslušabilen.

Potem pa se je začel nebeški del. Po zvočnikih so napovedali skorajšnji pristanek, kar pomeni, da sem se priklenil na svoj window seat in prilepil na okno. Pod nami se je začenjal Kairo. A na to, kar je prišlo, bil sem pripravljen popolnoma ne. Iz te perspektive sem doživel že Budimpešto, Graz, Frankfurt, Lizbono in Bissau. Torej mesta vseh velikosti, oblik in civilizacijskih stopenj, med njimi nekaj t.i. metropol. A s Kairom se ne more primerjati nobena. Začelo se je s tu in tam posejanimi otočki luči, povezanimi s svetlečimi, neprestano utripajočimi žilami. Otočki so postopoma postajali gostejši, a se nikoli niso povsem združili. Med njimi je živo utripalo sem ter tja, okoli njih pa je bila trda tema. Ta pogled mi je pestril pot vsaj kakih 15 minut (Kairo vsaj po mojem občutku [to be Googled!] ornk večji od Budimpešte/Frankfurta/Lizbone), nakar so se začeli razni manevri približevanja letališču in spuščanja, kar je prineslo vsemu skupaj še dodatno (za počasnejše – tretjo) dimenzijo. Kadarkoli je naš Cap’n zavil se je odprl lep pogled navzdol ali navzgor, zmeraj pa se je mesto raztezalo do obzorja. Inbl00dehquredibl! Vse skupaj pa se je zaključilo s preletom nekaj sto metrov peska in z mehkim pristankom, za katerega pilotu dam 10- (perfection is a myth :P). No, avtobusek nas je odpeljal do terminala, kjer smo kupili svoje prve egiptovske funte, vizo in dali prekontrolirati potni list (zdaj je trajalo sicer le pol tako dolgo kot na madžarskem, še zmeraj pa 2x dalj časa kot za večino xD – a če se 24 ur ne brijem res zgledam kot terorist ali kaj :P).

No, ko sem v skladu s svojo srečo med prvimi spet pohopsal moj nahrbtnik se je izkazalo, da gospodiča oziroma gospodične (čeprav sem glede na lokalno kulturo pravilno predvideval, da gospodiča), ki bi me naj pričakal, na letališču ni spljoh. Kličem na številko, ki so mi jo dali. Oglasi se ženska s srednješolsko angleščino. Nekaj me sprašuje, jazst razumel ravno vsako 5 besedo in na podlagi tega vztrajno zatrjeval, da ja, da sem na letališču, da ne, da ni nikogar, da ja, da sem moral priti danes in da je letalo imelo zamudo, da ne, da ne pridem nevemkdaj ampak da sem že tu, da sem na letališču v Kairu in da čakam, da kdo pride itd. itn. No, zmenila se nisva nič, telefon pa je prevzel nek tip. In zdaj naj en Janez (pa čeprav malo drugačne barve) ve, kaj od njega hočejo. Ta je govoril osnovnošolsko angleščino pa še tako nerazločno, da sem ga razumel še manj kot gospodično, poleg tega pa je nonstop imel neke arabske vložke, ki niso ravno preveč pripomogli k razumljivosti. Tudi z njim sem se vrtel v istem krogu. Medtem sem opazil, kako se en kvaziuniformiran tip, ki mu je okoli vratu sicer visela neka izkaznica (v arabščini – go figure :P) premika vedno bližje in me gleda na način, ki ga ne bi opredelil niti za sumničavo, niti za sočutno, niti za “WTF se pa tale gre?”. Neopredeljiv look torej. No, medtem se je spet javila ženska in uspela razložiti, da naj poiščem tam koga, ki govori arabsko, jaz pa sem brez premisleka in skrbi za moj ubogi mobitel, ki bi znal, če ne bi bil njegov lastnik cho cho supa urutura mirakuro to tsuyee otoko benf, dobiti noge, le-tega z najbolj zmedenim možnim pogledom ponudil gospodiču, ki je kot kaže to že pričakoval in ga sprejel, ter se v 5 minutah zmenil, kar meni ni uspelo v pol ure. Še največje težave je imel z mojim imenom (Arabci očitno resnično obožujejo Ronalda, saj tudi po trikratnem popravku ni pokapiral), s priimkom pa se niti ni trudil. Kakorkoli že, ko je končal mi je vrnil potni list, iz katerega je bral ime (ja, pogumnega sem se počutil) in tulifon, mi rekel, da pride moj prevoz čez pol ure in mi zabičal, naj svojo zadnjo plat posadim tja; tja?; tja; ok tja; tja ja, come on, tja, sit!; 3kyusoberiberimachi!, nakar je odšel, jaz pa sem se posvetil odmotavanju velikega rukzaka iz folije, v katero so mi jo strokovno zavili na Ferihegyu. Needless to say, ni variante, da to odmotaš z golimi rokami, če nimaš potrpljenja kot Buda. In ker ga jaz nimam sem izsilil zadosti veliko odprtino, da sem na plano potegnil kompas in upravičil razlog, da ga ne smeš nesti v osebni prtljagi. Folijo sem kratko in malo razrezal xD.

No, prišel je moj osebni šofer, Karam, ki me je očitno spoznal na prvi pogled (a res izgledam kot Ronaldo!?) in mi na poti do avta v zelo kilavi angleščini razložil, da me ILIjevci niso imeli na spisku meet-and-assist (jim bom že dal, da me ni na spisku, še potrdil sem email, da hočem to!) in da je prevozil 120 kilometrov, da je prišel. No, takrat sem si mislil, da naklada, saj je prišel v manj kot 40 minutah od telefonskega klica, kar pomeni, da bi bil moral voziti čez 200 na uro, pa vendar. Začela se je nova pustolovščina,

Need for Speed: Cairo!

Večkrat sem že prebral, da tujcem (beri: zahodnjakom) odsvetujejo vožnjo v Egiptu. Zdaj razumem zakaj. Vsak, ki je že kdaj igral eno od zadnjih cerka 6 inkarnacij Need for Speeda si lahko misli zakaj. Omejitve hitrosti tako rekoč ni, vozni pasovi so prej svetovalnega kot obvezovalnega značaja, uporaba žmigavcev pa je taka, da se ti zdi, da še Ljubljančani ne počnejo drugega, kot dajejo žmigavce vsepovsod. Imajo pa zanimivo uporabo troblje 😛 Nisem še uspel čisto razvozlati pomena, mislim pa, da ima predvsem dva. GTFO! in FFSUN00B! (za tiste, ki tega ne bi razumeli, kontaktirajte svojega lokalnega g33ka za prevod). Na cestah pa vidiš vse. Od krip, ki so verjetno stare dvakrat toliko kot moja malenkost, pa do črnih sedanov, ki bi se jih še kaka obveščevalna agencija ne sramovala. Nasplošno pa je vozni park precej podoben madžarskemu.

In to ni edina stvar, ki je podobna. Neverjetno je, kako zelo sta si arabščina in madžarščina po zvoku podobni. Morda je tak le egiptovski dialekt, vendar pa je vsaj tu slika, ki jo človek dobi iz raznih posnetkov Bin Ladna in/ali dretja iz raznih islamturnov popolnoma zgrešena. Zadeva zveni skoraj da identično. Parkrat sem se celo obrnil, da bi pogledal, ali niso mogoče za mano kaki ljudje iz letala (Madžari obviously :P). Pa sta bila kvečjemu dva Egipčana, ki sta me bežno pogledala in nadaljevala debato.

No, medtem ko sem se kljub NFS vožnji presenetljivo mirno pustil prevažati Karamu iz letališča do hotela Carolin Crillon ***, sem imel možnost opazovati okolico. In kakšna je bila! Kot iz televizije. Bolj tradicionalna arhitektura pomešana z moderno, ameriški verižni hoteli, neonski napisi, mošeje, džamije, Nil, WAAAAAAA! Zanimivost, do zdaj je bila pogostost arabske pisave, ki sem jo zaznal, kvečjemu 50-procentna. Se pravi, da je latinice vsepovsod polno. Zakon xD.

Anyway, priševši v hotel je bila moja prtljaga najprej odnešena do recepcije (tule pa hotelirji resno jemljejo zadevo. Toliko, da mi ni odprl vrat! Je pa čuden občutek, kot ti takorekoč en dedek vzame rukzak, ki ga ti komaj nosiš, in ga sopihajoč napol nese napol vleče kamorkoli že, seveda pa si ne da dopovedati, da lahko tudi sam :|). Anyway, checkin, 2 noči, soba 405. Drug “dedek” odvleče prtljago gor in mi razkaže sobo ter se poslovi in mi (že petič) zaželi “Welcome to Egypt!”. No, hiter tuš (malo bolj bi lahko vodo zakurili – sicer pa ima vonj približno tak kot v kakih Moravcih/Radencih – klor, klor, Cl, Cl :P). Piti je sicer (še?) nisem poskusil, ampak kaj veš. No, naredil sem si spisek vprašanj (8), s katerimi sem se odpravil težit receptorju, ki mi je adekvatno odgovoril le na dve. Mah, samo da si zorganiziram en zemljevid, pa sem zmagal 😛 No, ugotovil sem tudi, da ima tale Carolin tudi svojo restavracijo, in ker mi ni bilo za spet žuliti še moj zadnji sendvič (zlate, ahm, mesnate rezerve in preostale 3 kifle) sem se odpravil stestirat Egiptovsko hrano. No, izkazalo se je, da tu prisegajo prej na italijansko kot egipčansko kuho, pa v končni fazi to niti ni bilo tako zelo grozno. Naročivši pico sem izvedel, da pic ni (verjetno pek že naredil fajerabend, glede na to, da sem prišel ob pol 12h), nato sem pa naročil prvo solato, pri kateri sem zaznal meso (nekaj lahkega, za lahko noč xD) in čaj. No, čakal sem nekje 20 minut, medtem mi je natakar “podturil” še ustekleničeno vodo, kar se je izkazalo za kar pametno, in ko sem že bil pripravljen začeti postajati zlovoljen, je človek iz kuhinje prinesel:

Skledo solate velikosti Parma, ki je bila polna zelene solate, preko katere so bile narezane rezine pravkar (po)pečene govedine, puranja (sklepam) salama, kuhano jajce in sir ter paradajzek. Poleg tega se je na mizi znašla še skodelica s prelivom (proti kateremu se lahko Parma&co v Ljubljani skrijejo) in košarica obložena z alufolijo, na sredini katere so me pričakali trije sveže pečeni (ali pa vsaj zelo kvalitetno – beri enakomerno – pogreti masleni kruhki). Moje stanje pozornosti je bilo približno tako. -.- ; o.- ; o.o ; O.o ; O.O ; x.x.

“Najo san se ka mo gor počo” bi to stanje imenovali moja draga mati. Tako sem padel v to solato, da sem še paradajz pojedel, kar je seriously kompliment za kuharja. Vmes mi je natakar ponudil še puter za na kruhke, pa sem se raje odpovedal, ker bi sicer umrl od vsega dobrega xD. No, za zaključek sem spil čaj, naročil še dve veliki vodi 1,5l za jutri in račun. In koliko so me vse te dobrote stale? Račun se je skupaj s “service fee” in “tax” dvignil do nekaj piastrov čez 36 egiptovskih funtov (od zdaj pisanih LE). In koliko je to, v nam bolj razumljivi valuti? Nekaj manj kot €5. You gotta luuuuuuuv this country 😀 In dajmo upoštevati še, da so to HOTELSKE cene, saj sem bil v HOTELSKI restavraciji xD. Mislim, da mi bo Egipt kaj kmalu postal še bolj všeč, kot mi je že 😀 Samo da ukapiram nekaj arabščine, pa se bo zabava začela *arf arf*. Ahja, preden pozabim, prvič v življenju sem dobil račun “serviran” lepo v usnjenem ovitku, nakar se je natakar vljudno odstranil in pustil, da “opravim svoje”. No, dal sem mu 40 LE, če ne zaradi drugega zato, ker sem bil čisto šokiran nad kvaliteto, kvantiteto in ceno.

Sicer se pa znajdejo ti Egipčani. Na vratih sobe piše, da imajo domačini pri cenah 50% popust xD. Resnično se bo treba naučiti lokalne šprahe tako, da bomo lahko tudi domače prelisičili, potem smo pa zmagali *a-HA-ha*! Koliko me bosta ti 2 noči tukaj stali sicer še ne vem, pa mi je tudi relativno vseeno. 2 dni si pa lahko privoščim samorazvajanje!

In zdaj, tule pod rjuho, deko in odejo ležeč klamfam tele stavke, ki se jih je nabralo že za več kot 3 strani (busy day :D). Objavil jih bom kljub vsemu že danes, vredno je skuriti par KB GPRSa, da tole čim prej doseže svet in še komu naredi “lüšte po Egipté” xD.

Takolje, zdaj grem pa spat. Jutri moram nekje stakniti zemlogléd, potem pa lahko gremo žurat okoli :D:D Torej, lahko noč iz Kaira!!

P.S. Naslednjič, ko bo kdo izjavil, da je Ljubljana metropola ali nedaj bože svetsko mesto, ga bom ali okoli ušes, ali pa doživel seriozni lachanfall xD

P.P.S *grabs basketball* *HNNN HNNN HNNN HNNN HNNN HNNN!!!*

P.P.P.S Slike pridejo takoj, ko ne bom na GPRSu več.

2 thoughts on “Dan 2, Del 2 – Budimpešta vzlet & QAHIRA!!!!!

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.