Dan 3 – Prvi koraki

Hmm. Budilka ob 13h. Za zajtrk je padel še zadnji sendvič evropske pridelave. Po obveznih jutranjih korakih sem se z Jasno domenil, da se dobiva zvečer, ter se previdno, opremljen z vsem, kar sem potreboval za preživetje nekaj ur, odpravil na raziskovanje okolice hotela. Pri recepciji sem hotel dvigniti potni list, ker se brez dokumentov pač ne planiram špancirati po 25miljonskem mestu na drugem kontinentu, nakar mi je receptor ne preveč prijazno “razložil”, da če hočem potni list, moram plačati že zdaj. Gut, viza vun in smo plačali, dobili pasport in se odpravili naokrog in naokoli.

Pred vrati obrnivši se na levo, stran, na kateri bi po navodilih receptorja naj bila neka knjigarna, sem začel pešačiti naravnost in na blef. Priševši do prvega križišča se mi je porodilo prvo vprašanje. Kje se v Kairu prečka cesto? Sprehodil sem se nekaj 10 metrov gor in dol, pa vendar mi ni uspelo opaziti ničesar, kar bi vsaj približno spominjalo na semafor in/ali zebro. Po kratkotrajnem poglobljenem opazovanju navad lokalnega prebivalstva pa se mi je končno posvetilo. Augen zu und durch! Prvo prečkanje tropasovnice kar na random mestu je vsekakor adrenalinsko doživetje. Pravzaprav je adrenalinsko tudi 20. prečkanje tropasovnice na naključno izbranem mestu. Da o prečkanju šestpasovnih krožišč ne govorim, a o tem kasneje.

Kakorkoli že, z malček manevriranja in tajminga se da ulice v Kairu prečkati takorekoč kjerkoli, ne glede na gostoto in/ali hitrost prometa. Zapisal sem že, da so prometni predpisi tu le za okras, kar se je tudi danes večkrat potrdilo, saj se lahko človek trem policajem pred nosom sprehodi čez 4pasovno (v vsako smer seveda) avenijo, pa ti tudi trenili ne bodo z očesom. Kar se na začetku zdi kot popolnoma samomorilsko dejanje, se na koncu izkaže za stalno in neobhodno prakso, ki se je bomo morali navaditi. Egipt je navsezadnje Afrika, in ko si v Afriki prečkaj cesto kot Afričan. Kot zanimivost pa naj povem, da so vozniki do takih (in vsakršnih drugačnih) pešcev veliko veliko strpnejši, kot njihovi ljubljanski oziroma kar evropski konkurenti. Poleg tega pa so očitno tudi neprestano pripravljeni, da bo kdo prečkal cesto, zavil pred njih, izsilil prednost ipd., kar pripelje do tega, da se človek v vsem tistem kaosu na trenutke počuti skoraj varnejšega, kot v “urejenih evropskih razmerah”. Kar naenkrat se mi prečkanje slovenske/dunajske ceste ob 3 popoldne na naključno izbranem mestu ne zdi več tako neizvedljiva zadeva. Je pa res, da bi te pri nas verjetno hitro predelali v pleskavico in čevap, ker tega pač nihče ne bi pričakoval, da se bo nekdo spomnil, in prečkal cesto kar nekje.

No, dovolj o prometu. Po krajšem sprehodu “na levo”, mi knjigarne ni uspelo najti, zato sem se odločil, da bom pač malo pohajkoval in nadaljeval “na levo”. Tako me je pot zanesla do velikega krožišča Midan an-Nasr (6 vzporednih pasov – mogoče ne narisanih, vsekakor pa v praksi :P), kjer sem zavil na levo (oziroma proti severu, kot mi je povedal moj dragi kompas) in se napotil vzdolž šarije Wadi an-Nil. Trgovin kolikor hočeš, barov in restavracij prav tako, če ne bi bila večina teksta v arabščini, prometa in Arabcev, bi človek pomislil, da se nahaja nekje v Ameriki in ne v Afriki. Kakorkoli že, nadaljeval sem po tej cesti, dokler se mi ni zazdelo, da bi bilo mogoče pametno narediti spet ovinek na levo in se počasi začeti pripravljati na povratek v hotel. No, to sem naredil, spotoma na bankomatu dvignil 500LE, jih taktično razporedil po raznih žepih, denarnici in drugih krajih, skupaj s preostalimi gotovinskimi evrorezervami, in čez nekaj časa po občutku spet krenil na levo. Imen teh dveh zadnjih ulic se ne spomnim, nista pa bili nič resnično posebnega. No, ker nisem prišel, kamor sem upal, da bom, sem še enkrat zavil na levo (kar je sicer bilo že enkrat preveč, ampak dva minusa baje dasta plus, in se spet začel špancirati naravnost, kar me je spet privedlo na šario an-Nil, kar očitno pomeni, da so te ulice v praksi precej bolj zakrivljene, kot na mojem zemljevidu, in sem tako z zadnjim “napačnim” levim obratom pravzaprav situacijo bolj kot ne rešil, saj sem takrat preprosto backtrackal, kar je me lepo pripeljalo nazaj v hotel.

Odloživši prtljago sem se odpravil v hotelsko restavracijo na kosilo. Kot že rečeno (ali pa tudi ne), je ta hotel očitno prefensi, da bi imel egiptovsko hrano, zato sem se zadovoljil s tremi majhnimi piščančjimi šnicli in pomfrijem (ja, vem, da nisem prišel v egipt žret šniclov ampak ni se mi dalo spet iti ven iskat kakega eđipšn-fest-fud-đojnta, poleg tega pa so cene približno take, kot da bi jedel na bone :P). Med kosilom je mimo moje mize nekajkrat šel nek tip oblečen v ancug (skratka zrihtan) in cel čas nekaj mrmral ter pogledoval proti meni. Ko je šel mimo že tretjič, mi je končno potegnilo, da mrmra “Slufeniye, Slufeniye” (Slovenija po njihovo xD) in ko sem pokimal “Yes, Slufeniyeh” se je ustavil naslonil na bližnji stol in vprašal kje točno to sploh je. Znal jo je še postaviti v Evropo, naprej pa se je zataknilo, čeprav kaže, da se mu je vsaj malo posvetilo, ko sem omenil Jugo. No, ker ni izgledalo, kot da bi se mu mudilo stran, sem mu ponudil, da prisede, nakar sva zapadla v dokaj globoko jezikoslovno debato. Izkazalo se je, da je tip študiral na Kairski univerzi francoščino in hebrejščino. Predebatirala sva, kako je pametno, da človek prebere čim več različnih “svetih knjig”, kako so eni jeziki težki, drugi še težji, kako sta arabščina in hebrejščina v bistvu itaq en sam jezik… No, eventuelno se je končal polčas nogometne tekme, ki jo je spremljal na televiziji in se je vrnil pred ekran, mene pa je šnicl-zadeva relativno dobro nasitila in me napotila nazaj v sobo. Tu sem malo obnavljal svoje znanje arabskih številk, ko je pozvonil tulifon (moja številka za čas, ko sem v Egiptu, se glasi +20 1 647 548 23 – mobitelova SIM kartica se v telefonu znajde le, ko potrebujem internet, pa še to bo veljalo le do jutri, ker v ILIju baje imajo wireless dostop od koderkoli v stavbi (fenshi a ne xD). Kakorkoli že, Jasna (moja nova prijateljica iz Egipta, sicer Slovenka) je sporočala, da me pričakuje pri recepciji.

Priševši dolj sem videlj, da je s sabo pripeljala tudi fanta, Jonasa, Afričana iz majhnega otočka blizu Madagaskarja (Penguins anyone? xP). No, skupaj smo se najprej peš odpravili do Nasrovega trga (prej omenjeno krožišče), na poti pa se je prav lepo pokazal čas bivanja v afriških razmerah. Jonas je mirno koračil čez ceste in se sprehajal po njih, Jasna se je zadrževala bolj na notranji strani, kjer bi v teoriji potekal pločnik (pločnike sicer imajo, so pa ponavadi relativno nedostopni za pešce :P), moja malenkost pa se je spet počutila kot komandos, ki se plazi skozi minsko polje. No, na Nasrovem trgu smo se usidrali v taksi, ki mu je Jonas zbil ceno na 10 LE, nakar nas je ta odpeljal v center mesta. In to ne pomeni, da smo se peljali razdaljo a-la Rožna dolina – Nama xD. Verjetno bi bilo bliže, če bi rekli, da smo se peljali razdaljo Poštni center Vič – Mercatorjeva stolpnica za Bežigradom, po obvoznici, dvakrat 😛 In za to razdaljo smo trije skupaj plačali nekaj drobiža nad 1€. Moram se pozanimati, koliko v Egiptu stane bencin 😛 Sploh glede na starost teh črnobelih taksiškatel, ki imajo porabo verjetno ogromno. (On a side note, zaznana je bila velika koncentracija stoenk 😀 Legenda! =]]).

No, popeljala sta me čez trga Midan Tahrir in Midan Telethar ter nekaj ulic središča mesta, dokler nismo prispeli do luštnega in njunega omiljenega coffee shopa. Prepustil sem njima, da naročita, zame po možnosti končno kaj egiptovskega. No, naročila sta trikrat sahleb, kar je neke vrste puding iz kokosove moke, mleka, banan, mislim da arašidov in nekega neidentificiranega sadja, vse skupaj lepo segreto, da je vroče in servirano. YUMMY! To je brez dvoma ena najboljših sladic, kar sem jih v življenju dal v usta. Če bi dodali še malček kakava, pa bi verjetno kar tekel na pristojne organe za izdajo dovoljenja za stalno bivanje xD.

Omeniti velja, da so egiptovski mlečni izdelki drugačni od naših. Ne vem sicer, kako je to mogoče, vendar imajo kratko in malo veliko bolj poln okus. Puter dejansko ima nek pol okus (in ne, ne mislim ga definirati), prav tako topljeni in navadni sir. In tudi tale “pudnik” je raztural :D.

Omeniti velja tudi, da je ogromno Egipčanov navdušenih fuzbal-navijačev, ki so se danes drenjali v raznih kafičih in spremljali tekmo ene od dveh ekip (morda celo reprezentance, nisem čisto razumel) in glasno izražali svojo radost oziroma žalost. Končnega rezultata pa ne poznam :P.

No, čez nekaj časa se nam je pridružil Jonasov in Jasnin prijatelj, Ahmed, zdravnik v eni od javnih bolnišnic, ki govori (tako kot tudi J&J) odlično angleščino. Popil je neskafe, nakar so mi hoteli še nekaj pokazati, kar je pomenilo, da smo se stlačili v Ahmedov avto in avantura se je začela. Vozili smo se kar nekaj časa, že precej ven iz mesta, Jasna mi je med potjo razlagala kaj so stvari okoli nas in mi (mislim da dokaj uspešno) poskušala dati osnovno orientacijo, Ahmed in Jonas pa sta klepetala. No, ko smo dospeli, kamor smo bili očitno namenjeni, mi je hitro postalo jasno, zakaj so želeli, da ta kraj vidim.

Pripeljali smo se na hrib nad Kairom. Izstopili iz avta, prečkali cesto in odprl se nam je razgled. Ampak kakšen razgled. Pod nami je ležalo morje luči, lučk in svetilk, utripajoče avenije med deli mesta, občasno letalo nad mestom in mesto samo, do koder je seglo oko. Za trenutek me je prešinilo, kako sem bil neumen, da nisem vzel s sabo fotoaparata, vendar pa sem potem začutil, da bi bilo slikanje tega pravzaprav napaka, saj slika preprosto ne bi bila poštena. Morda bi se lahko tej popolnosti približali vsaj na 50%, če bi profesionalni fotograf s profesionalno opremo in na kaki popolni točki ustvaril panoramsko fotografijo, ki bi vsaj približno zajela ta občutek, a še zmeraj mislim, da bi delali temu razgledu s tem krivico. Sicer moram priznati, da sem (bolj zaradi mame, ki mi sicer ne bi dala miru xD) zadevo videodokumentiral s telefonom (ja, vem, da sem rekel, da tudi profesionalni fotograf ne bi mogel doseči te grandioznosti, zato sem tudi hotel z relativno nizkokakovostnim videom pokazati kamijem tega razgleda, da jim ne poskušam ukrasti duše, ampak jih le narediti dovolj zanimive tudi za druge, da jih bodo prišli pogledat sami.

Skratka, razgled je bil dih jemajoč, sapo zapirajoč in predvsem glavo vrteč, saj je to mesto resnično ogromno. Scratch that. HUMONGOUZNO! Vsako leto, ko se odpravljam na japonski tabor in tudi zdaj, ko sem vedel, da bom moral iti skozi Budimpešto, se mi je ta zdela grozljivo velika in sem se spraševal, kako se bom v njej znašel. No, mislim, da lahko mirne duše rečem, da je to stvar preteklosti, saj dvomilijonsko mestece Budimpešta pokrije kvečjemu kak predel Kaira, pa še to ne v celoti.

No, ker nas je počasi začenjalo zebsti (predvsem njih, zahvaljujoč moji kombinaciji volne in usnja xD) smo se odpravili v avto, vrnili v center po drugi poti (tokrat sva z Jasno prej klepetala o Kairu in arabščini, kot poglobljeno razglabljala), nakar so me dostavili dobesedno pred vhod hotela, za kar se jim iz srca zahvaljujem (lovljenje taxija, pogajanje s taxistom in nenazadnje razlaganje kamor sploh hočem ob upoštevanju zelo verjetnega neznanja angleščine taxista ne konstituira ravno dejavnosti, ob kateri bi ob pol 12h zvečer najbolj užival).

Sledil je skok v sobo po osvežitev in skok nazaj dolj, v restavracijo, kjer sem sicer spet naročil isto solato kot včeraj, dobil pa le bedno bedno bledo črnobelo zrcalno sliko iz zamegljenega zrcala od tega, kar sem dobil včeraj. No, najedel sem se skoraj zadosti (3 kifli me še čakajo xD) pustil porazno napitnino (kaj mi pa dajejo porazno solato :P) in se odpravil skozi vrata. Med vrati pa me je pričakal natakar, “po policijsko” prijel za desno podlahet, “pospremil” do dvigala, ga poklical, odprl vrata in mi nakazal, naj vstopim. Vstopil je še sam in mi nakazal naj izberem nadstropje. Med pritiskanjem gumba sem mu verjetno namenil pogled, ki je bil nekaj med WTF, GTFO in oro?, nakar je knof izbral še sam (na srečo ne istega :P) in me vprašal od kod sem. Slufeniyeh ja (pa kaj v tem hotelu vsi vejo, da sem Slufeniyeh ali kaj!?). Vprašal me je še, kaj počnem v Egiptu, je pa že prišlo moje nadstropje, nakar sem mu odvrnil, da sem se prišel učit arabščino in po hitrem postopku zbrisal v sobo. Seriously, tisti neprestani nasmešek na njegovih ustih in vsa opisana dejanja so mi rahlo dala genzehaut! Še dobro da je jutri dan za adios Carolin!

Zdaj sem pa tu 😛 Jutri pa več ne bom, ampak že na drugi postelji, v drugem predelu Kaira (trenutno sem v Mohandessinu, jutri se selim v ILI – Sahafeyin), čim dalj od weird natakarjev. Brrr! Me je pa lihkar prešinilo, da sem pozabil vprašati tipa od kosila, od kje ve, da sem jaz Sulufenec 😛

No, naslednje javljanje bo najverjetneje že iz moje nove sobe 😀 Stay tuned 😉

P.S. Kot rečeno, slike inu filmčki razgleda: ko bo WIFI!

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.