Dan 4 – Akció!

Čisto prezgodnje vstajanje. 7:30. Checkout ob 8:00. Še zadnji predodhodni orientacijski poglod na zemljoglod in odrin. Najprej sem hotel ustaviti taksi, potem pa se mi je zazdelo, da bi bilo verjetno veliko več koristi, če bi preprosto pešačil. Na zemljevidu je sicer izgledalo precej daleč, sploh zato, ker sem vedel, da ne bom iskal bližnjic, ampak se držal kar glavnih cest, kjer se vsaj nisem imel kam zgubiti, poleg tega pa se z vsem svojim bogastvom nisem nameraval potikati po neznanih uličicah, kjer bi me lahko kadarkoli napadli pobesneli bobri in mi zgrizli ušesne mečice.

Kakorkoli že, prenašati oba rukzaka na ramah vso to pot ni bila ravno mala malica, še manj pa je bilo oteženo prečkanje cest, ki je že tako ali tako podvig zase, čeprav se mi zdi, da se počasi spet aktivirajo moji afriški geni, saj se mi danes zvečer po prehojenih kakih 20 km in prečkanih kakih 50 cestah zadeva sploh več ni zdela tako zelo grozno nemogoča.

Egal, priševši v ILI (v 1,2. poskusu – zgrešil sem ulico le za par 10m, ker sem spregledal znak) mi je varnostnik naročil, naj pustim prtljago v pritličju in se podam v prvi štuk. Tam so mene in še nekaj drugih svežih prišlekov sprejele gospodične in gospe na recepciji (med drugim sem tam prvič odkar sem v Egiptu videl Egipčanke, za katere bi lahko brez resnične uporabe domišljije rekel, da so lušne. Pa še angleško so znale xD.

Anyhoo, pretestirali, prečekirali in skeširali so nas do onemoglosti, (no ja, egiptovske definicije onemoglosti), namestili so nas v rezidenci in pavza. No, tu se pa začenja prva prigoda dneva.

V sobi (glodaj slike) imam dve omari, ki ju je mogoče bolj ali manj zakleniti. V desni se nahaja še predal na ključ, ki se uporablja namesto “sefa”. No, zadeve sem zložil v omare, “dragocenosti” v “sef”, desno omaro zaklenil, ključ položil v levo omaro, zaklenil levo omaro in ključ dodal na verigo, ki mi jo je predala pomočnica upravnice in na kateri sta že visela ključa vhodnih vrat in vrat sobe. No, to bi bilo vse lepo in prav, če se ne bi čez nekaj časa spomnil, da bi za načrtovano predstavitev življenja v Egiptu bilo mogoče pametno, imeti pri roki kako pisalo. No, ključ v ključavnico, obrnem, začutim sunek in vrtim v prazno. Ključ se je odlomil. Odličen začetek :P. Anyh00, grem na recepcijo, gospodični pojasnim zadevo, ona se nasmeje, pokliče “maintenance guy-a” (zakaj me ta del tako spominja na “guitaar guuuy!!”?), jaz se spakiram na predstavitev, ona pa mi zagotovi, da bodo zrihtali. No, po predstavitvi smo se hoteli z mojim neposrednim soba-sosedom, Italjanom Frančeskom, v Nemčiji živečim Američanom Johnom, Švicarjem Mariom, še enim tipom, ki se ni predstavil in dvema Italjankama, Paolo in Simono odpraviti na pohajkovanje in iskanje osnovnih življenjskih potrebščin. No, poti so se nam nekako ločile in naša končna skupinica je bila sestavljena iz našega ameriškega Nemca, ki se že 5 let uči arabščino in se lahko dokaj kompetentno in tekoče pogovarja, Mariom, ki je le nekaj drobiža višje od mene, ter obema Italijankama (ここから 可愛いな女たち、二十二と二十四歳). Anyhoo, odpravili smo se iskat Vodafone poslovalnico, kjer so si nameravali priskrbeti egiptovske tulifonske številke (a-HA-ha! ほんぶんの天才 thinks ahead xD). Prepešačili smo celotno šarijo Ahmeda Orabija (go google map :P) in končno našli plac. Notri pa gužva. WTF? Nevem, nekako si ne predstavljam, da bi moral Mobitel na Ajdovščini postaviti dobesedno čakalnico za ljudi, ki čakajo, da plačajo račune ipd.? O.o No anyway, potegnivši številko, po petih minutah obrnivši in odpravivši na šaj (sic!) v najbližji lokal, ki se je izkazal za hotelski bar v 13 nadstropju. No, razgled je spet bil zelo luškan (glodaj galerijo – mp4 format – predvajabilen z vsakim non-nub predvajalnikom), naš Švicar je neprestano ponavljal, kako se v tem mestecu počuti majhnega, ugotovili pa smo tudi, da se ogromno ljudi pride sem učit arabščino za veliko dalj časa (od nekaj mesecev, pa vse do leta dni). Poleg mene je v naši skupinici le Paola prišla za “samo” mesec dni. Kakorkoli že, šaj smo spili in se počasi odpravili nazaj proti Vodafonu. Priševši notri smo ugotovili, da je pred nami še zmeraj 5 ljudi (čeprav je na listku izdanemu pred 40 min pisalo, da bomo na vrsti čez 20 min, ampak Egipčani si vzamejo cajt), nakar smo bolj ali manj random glodali okoli in čakali, da se nam prikaže Marija, ali pa vsaj spremeni številka na našo usodno 111. Medtem se je v vrsto primajal tudi nek starejši Egipčan, ki se je glede na oblačila očitno imel za “civiliziranega” zahodnega gospoda, je pa obenem težil uslužbenkam in –cem na vse kriplje. Pravzaprav je bil eden od pogovorov tako divji, da sem se vprašal, od kje ideja, da pri muslimanih ženska moškemu ne sme odgovarjati, saj so ga trgovke kar lepo postavljale nazaj na svoje mesto. Ko pa so moji novi štirje prijatelji skupno stopili do šalterja, pa se je staremu utrgalo in se je začel dreti, kot da bi ga v tazadnjo ugriznil Šejtan himself. Sicer ga nisem razumel niti besedice, po pogledih in mimiki pa sem sklepal, da mu gre nadvsehudozelo v nos, da so z enim listkom stopili do šalterja kar štirje (jazst kot ponosni predhodni imetnik Vodnotulifonske SIM kartice sem čakal na “varni strani” štrika, pri čemer si ni dal dopovedati, da so (predvidevani prevod) “Turisti, ki se posamezno pač ne znajdejo toliko in bo šlo hitreje, če bodo opravili skupaj”. No, nato se je obrnila še ena številka, stari je vse uslužbence preprosto zignoriral in stopil do šalterja, ostali v vrsti so zavili z očmi, naredil pa ni nihče nič, saj se je tip vsaj na zunaj končno umiril in ni več predstavljal tveganja za infarkt. Anyhoo, od tam smo se odpravili nazaj proti ILIju, na pol poti se je naš Mario spomnil, da je pozabil v baru, kjer smo bili, jakno in je odbrzel nazaj, mi smo jo pa židane volje in malo manj židanih želodcev mahali nazaj. Tam nas je zapustil tudi John, tako da sem ostal sam z mojima dvema spremljevalkama (アハーハー! ここ から だ!).

Naslednja točka na dnevnem redu nam je bilo iskanje trgovine s špecerijo, zato smo se vrnili na Orabijevo cesto in spet začeli hoditi po poti, ki nam je bila zdaj že relativno dobro poznana (jazst sem večji del te ceste prehodil že navsezgodaj z okoli 25 kg na ramah xP). No, navsezadnje, ko smo že tehtali, ali se naj s taksijem odpravimo v Zamalek, kjer bomo kako trgovino našli nedvomno, smo v stranski uličici naleteli na lokalni mini-shop, kjer smo nakupili vsaj najnujnejše (špageti, riž, 4 pixne tune in marmeljad). Na poti nazaj sem od lokalnega vendorja kupil tudi zavitek njihovih “lepinj”, tako da lačen zaenkrat še ne bom, sicer pa ima naš ILI tudi menzo, ki pa je odprta le do 3h ali nekaj takega.

Anyhoo, to smo odnesli nazaj v rezidenco (jazst v moj četrti štuk, Simona v svojega petega, Paola pa ni doma tu :P), nakar smo se odločili, da gremo nekaj pojest. Pristali smo v lušni lokalni restavraciji, kjer so bili nori na fuzbal (Juka bi bil v nebesih – dve televiziji + projektor xD), ki so ga stišali le, ko je mujezin začel pozivati k molitvi. Kakorkoli že, naročili smo si 2x piščančji in 1x goveji pozabiwime (njihova verzija kebaba [ne, ni isto kot pri nas, ne niti podobno ne]), z 2x pomfrijem. Vse skupaj se je na naši mizi znašlo kake pol ure kasneje (a sem že omenil, da so Egipčani seeeeriooooozno prerelaksirani in da si vzamejo časa čisto preveč za čisto vse?) Jedevši in gledavši fuzbal smo ugotavljali, da nas začenja počasi zebsti, zato smo kmalu odševši nazaj v ILI, kjer je Paola pobrala svojo špecerijo, ki je ni hotela vlačiti do restavracije, nakar smo se odšpancirali do glavne ceste in ujeli taksi v Zamalek, kjer je doma ona. No, ko smo prišli tja smo se po krajšem izgubljanju znašli v njenem stanovanju (huge zadeva, 700€ na mesec, je pa resnično HUGE. HUUUUGE. Anyhow, odložili smo njena živila in se odpravili na sprehod po Zamaleku (mogoče smo bili samo na napačnem kraju, ampak ni mi jasno kaj je ves fuss about tale Zamalek). Nekje na poti je Simona kupila dateljne (manj kot evro za pol kile, v primerjavi s 7€ v Italiji), punce pa so si tudi zaželele kufeta (to go seveda). No, potem pa smo bili že čisto gecrkt, tako da smo Paolo še enkrat dostavili skoraj do stanovanja, s Simono pa sva se s taksijem vrnila domu. In zdaj jazst biti tu in to (na)pisati.

Za konec naj dodam še, da bom verjetno fotoaparat nosil s sabo “le” na planirane izlete na “znamenitosti”, mesta samega pa kaj veliko ne bom slikal, ker je popolnoma brez pomena. Tudi če se zadevo poslika, je videti, kot da je na cesti pač zamašek, in gužva. Ni niti približno isto, kot doživljati ta utrip prvoosebno. Mogoče se bom sicer premislil, vendar dvomim.

Kar pa je bolj ali manj novih slik, pa se zdaj že nahaja v galeriji v novih albumih. Njoy.

In že spet sem dosegel tretjo stran. Zmeraj, ko se spravim pisat, se sprašujem, kako bom spisal besedila za mogoče eno stran, na koncu pa bi kar dodajal in dodajal detajle in tako se zadeva konča ne spljoh. Npr., da je že arhitektura navadnih stavb (ki niso bile zgrajene ravno po socialističnem zgledu) zanimiva, kaj šele resnično stare stavbe. Da ima povprečna streha bloka gori vsaj 10 satelitskih krožnikov. Da je stanje približno tako kot na Madžarskem s prav tako občasnimi WTH inducenti. Skratka, materiala še pa još.

Ampak ne da se mi več. Dolg dan je za mano, zadnjo noč sem spal 3 ure (in preden katera od mojih dveh domačih žensk zažene vik in krik – to ni posledica mraza, lakote ali česa podobnega, ampak priprav na danes), tako da bom zdaj zauživši nekaj pite (kruh) odplaval v sanje in se ju3 zbudil s prvo uro arabščine (začetek ob 8:30. Sicer so počasni, so pa tudi zgodnji :P).

Ma salama! (aufviderzen)

P.S. galerija

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.