Trodnevje 5,6,7

Torej, na neverjetno veselje vseh, ki jih pretirane količine besedila za branje neverjetno motijo, bom zdaj zadnje tri dneve združil v le en post, ki bo mrbit malček daljši, kot prejšnji, še zmeraj pa najverjetneje ne bo dosegel 9 strani, ki bi jih po vseh dosedanjih pravilih mogel. Ampak kaj čmo, v Afriki smo in to nas je polenilo :P.

Začnimo z dnevom numero 5.

No, ta dan sem ugotovil, kako zabavno je lahko spanje v sobi, v kateri stoji na sveže prebarvana omara. Upoštevati je treba, da nočne zunanje temperature kljub relativni toplosti, v primerjavi s Slovenijo še zmeraj ne dosegajo dovoljšnjih višav, ki bi opravičile spanje pri odprtih oknih, zato sem tik pred spanjem okna zaprl. Sanj se sicer ne spomnim, upam staviti, da so bile zelo… barvite, lahko pa rečem, da sem se zjutraj zbudil s sicer rahlo čudno glavo (kar bi sicer lahko prav tako bila posledica premajhne zaužite količine ha dva o, kakor tudi posledica hlapov barv najverjetneje egiptovskega izvora, ki so po nekaterih izkušnjah najverjetneje precej bolj hlapljivoškodljive, kot barve proizvedene v EU. Pa kaj čmo. Preživel sem, zdaj se počutim kvajs (eg. za odlično) in ker sem očitno še zmeraj sposoben klamfati relativno razumljive stavke, moji možgani najbrž niso izvedli sivocelicocida zaradi pretirane infiltracije hlapov barve.

Prav tako so se ta dan začele tudi standardne potovalne želodčnoprebavne težave, ki sem jih seveda takoj pripisal preveliki količini zaužite zelenjave, teorijo pa sem potrdil s kosilom, ki ga je sestavljalo meso in riž, kar je moj želodec (in vse povezave) za naslednjih 6 ur pomirilo, kar je bil svojevrsten dosežek. Potrditev teorije se je ponovila še nekajkrat, saj mi je obrok, ki ga je sestavljala pretežno zelenjava, prebavo vedno zabluzil, po drugi strani pa mi je poleg mesa tudi pašta vse skupaj vrnila bolj ali manj v status kvo, ker pa sem tega imel včeraj zvečer zadosti, sem se preprosto zadel s tabljetami, o katerih sem se posvetoval z zdravnikom ali farmacevtom, ki so mi vse skupaj spravile nazaj na začetno stanje v manj kot 12 urah.

Povedati velja, da so Egipčani nori na kruh. Jedo ga povsod. Brez kruha jim očitno življenja ni, njihov tradicionalni kruh, pito, pa sem že opisal. No, ugotovil sem, da se odlično poda k pomarančnemu đemu, kasneje pa tudi k nuteli. Zraven pa se neizogibno srka (po možnosti hibiskusov) čaj. Zdaj končno razumem, zakaj si Egipčani v čaj zmeraj vsujejo 4-5 vrečk sladkorja. Ker je sicer grenek bolj kot nesladkana kava. Očitno njihova kvaliteta čaja ni ravno primerljiva z našo, ali pa imam samo jaz tako srečo, da zmeraj naletim na vrečko, ki se je zgrenila :P.

No, na kosilo sem se tega dneva odpravil (kot ponavadi) v ILI menzo, kjer me je kuhar z nasmeškom pozdravil in vprašal, kje sem bil zjutraj, ker me ni bilo na zajtrk (povedati velja, da zajtrk tule ni organizirana zadeva, ampak je pač menza odprta in lahko greš ter si kupiš hrano). Za razliko od že opisanega natakarja v hotelu, pa ta ni deloval, kot da mi bo sledil do sobe, ukradel ledvičke in jetrca ter jih ponudil naslednjemu gostu kot dnevno specialiteto. Za kosilo pa je bil piščanec, ki je bil začinjen (sklepam) na egiptovski način in se je izkazal za precej okusno zadevo, zraven pa riž.

No, popoldne sem se odpravil dokumentirat našo okolico (videoposnetkov objavljal bom ne ampak bodo na ogled, ko se vrnem – za tale internet tule imam očitno eduroamično prehudo grafično :P), slike so kot vedno, v pomanjšani obliki na voljo v galeriji. Čez cesto sem naletel na egiptovsko verzijo Spara, imeli so celo Sparove vozicke xD, ki pa je bil za naše razmere relativno kilavo založen z različnimi stvarmi, čeprav je verjetno za večino lokalnega prebivalstva že tale market predstavljal dokaj luksuz. No, nakupil sem nekaj najnujnejših zadevic, ki jih zadnjič v minitrgovini nisem, na blagajni pa sem naletel na svoj ognjeni krst in sachen thieving, saj mi je gospodič na blagajni prvič, kar sem v Egiptu, namenoma vrnil premalo denarja, jaz pa, naivno zaupljiva dobra duša kot sem, tega nisem pogledal, dokler nisem iz trgovine že odšel. Tako me je prikrajšal za približno 6€, ki pa jih pridno prinašam noter tako, da ne puščam napitnin, navada gor ali dol. Naj grejo pretepst tistega pamEtnEga pa mu mobitEL vzamejo, prodajo in si izplačajo napitnine, če jim kaj ne paše :P.

No, na poti okoli sem naletel med drugim na trgovino, ki ji je v naslednjih dnevih sledilo še kar nekaj konkurence in mi je v glavo zasadilo vsaj za 50 % svetovnega prebivalstva zelo zanimivo, za ostanek pa najverjetneje rahlo neumno vprašanje, zato vse gospodične in gospe vabim, da naslednji odstavek preskočijo.

Pa da začnem, kot ponavadi, hoditi okoli vrele kaše, vsi vemo, da je večina muslimank bolj ali manj zakritih. Vendar, a se kdo kdaj vpraša, kaj se pod vsemi temi oblekami skriva? In da vzorec rahlo zmanjšamo, naj bo tule govora o popolnoma zakritih, pri katerih nikoli ne veš, ali se pod vsemi oblekami skriva potencialna žena ali potencialna nočna mora. AMPAK, in ta AMPAK je resnično velik AMPAK, si je kateri koli od vas, gospodje, kdaj predstavljal, da bi se pod tem にんじゃ attire-om lahko skrivalo kaj zelo zanimivega? Na primer….. recimo…… čipkast lingerie? Yup, ta dan sem prvič naletel na lingerie-trgovino, ki NI bila v turističnem središču, marveč v morda rahlo nadpovprečnem, a še zmeraj velikovečinsko muslimanskem delu Kaira. Izbira je vsaj po izložbi sodeč bila VSAJ tako široka, kot pri nas, če ne celo boljša, saj je bila kombinirana z raznimi arabskimi elementi, kot npr. razne tančice, ki zaenkrat vsaj v moji domišljiji prav lepo polepšajo sliko.

All in all od takrat gledam na vse te zakrite gospodične, ki sicer kažejo sledi relativno dobre postave, s popolnoma drugačnimi očmi xD.

Evo, gospodične in gospe začnite spet brati tule.

Danes svase z Alexom odpravila v dauntaun, ker je nameraval kuhati za prijateljici, ki ju je spoznal v hostlu, v katerem je preživel prva dva dni tule. Ker pa se je izkazalo, da sta očitno pozabile na vseskupaj in raje odšle na izlet v neko oazo, ki se je po vsem sodeč tudi precej zavlekel, sva se po relativno kratki liniji vrnila domu. Je pa bila zanimiva pot v dolmesto, saj je šofer taksija narobe razumel, no, mogoče je sicer, da je razumel pravilno, in sva midva narobe pronunciirala, da želiva priti na Qassar el-Nil (most) namesto Qasr el Nil (cesta) in naju je odložil malo mimo, pri čemer velja omeniti, da seveda ni bilo možnosti, da bi mu dopovedala, da to ni to, zato sva izstopila, se malo poigrala turista (zaradi šoferjeve in/ali najine napake so sploh nastali posnetki tega dneva, tako da iz vašega vidika ilhamdulillah za tole :P), nakar je sledilo zgoraj opisano. Nazaj pa sva prišla brez zapletov.

No, današnja večerja je bila absoštrumfno odlična. Naš cimer, Brazilec Alex, navdušen in izkušen kuhar kot je (ljubiteljsko), nam je pripravil sicer nadvse preprost, a zato nič manj deliciozen kosilj iz rigatiranih penn, paradajza, česna in nekaj začimb, kar smo potresli s parmezanom, s ameriško cimro Julio pa sva dodala še tuno. Skratka, YUMME! Lahko bi rekel, da smo se prej nažrli kot najedli, saj smo pojedli dokaj neverjetno količino (vsi smo vsaj 3x repetirali xD).

Po tem je sledila še dokaj dolga debata o mestih po svetu, ureditvi mest, urbanizmu ipd., nakar sva naredila domačo naljogo, skočila pod tuša (vsak svojega, da ne bo kdo kakih pametnih idej dobil :P) in s tem se je ta dan končal.

Omeniti velja tudi, da sem ta dan začel opažati zmerom več dobroizgledajočih deklet, kar pa bi znala biti posledica tega, da sem se začel več gibati po centru mesta, kjer je pač največ raznih trgovinic ipd.

In s temi besedami bomo nadaljevali z dnevom 6.

Odločivši se, da bom dokončno nehal opisovati učne ure, razen seveda, če se med njimi pripeti kaj izredno zanimivega, kar pa na žalost ni za pričakovati. Kakorkoli že, od sedaj se bodo dnevi začenjali ali s koncem pouka, ali pa z zbujanjem (med vikendi in prostimi dnevi).

Torej, kosilj. Ta dan smo imeli šiken fahitas, ki so bile še kar ok. Sem se pa po kosilu zapletel v relativno vročično debato z neko dokaj staro Nemko, ki živi sicer ob Rdečem morju in dela kot prevajalka, v Egiptu je že tri leta, zdaj pa se je prišla učit še standardne arabščine. Skratka, razlagala je, kako ji tu ni všeč, kako je za ženske situacija na splošno neugodna, ko pa je prišla do dela, kjer je omenila, da preprosto katerega koli Egipčana, ki mogoče izjavi kako opazko, kar užge, pa me je hitro zbudila (do tedaj je pač navajala dejstva. Že ženski, ki mora ponoči sama v taksi, ni ravno praktično [izkušnje “sošolk”], kaj šele živeti tako). No, prešla sva v divjo debato o tem, ali je neumesna opazka resnično bolj neciviliziran nivo, kot udarec, pri čimer ji ni in ni potegnilo, da ne zagovarjam njihovega dejanja ampak le obsojam njeno, in da pravim, da je udarec premočno povračilo za ustno opazko, medtem ko bi ga za razno gropiranje lahko najprej temeljito nekajkrat okoli ušes, nato pa poklicala policijo, da bi z gospodičem opravili še oni (in ja, policija tu dejansko lahko človeka nalomi – hey, they’re the law xD. Police brutality u say? *SLAM!* U say sumfin?!). Nato sva prešla na to, da je začela na veliko kritizirati islam, predvsem nazadnjaštvo sistema, v katerem lahko moški ima štiri žene (verjetno ni potrebno omeniti, da si ni dala dopovedati, da je njihov sistem s štirimi ženami dejansko mlajši od našega z eno za kolikoržekoli let je islam mlajši od krščanstva). Seveda je kmalu začela tudi s pritoževanjem nad tem, da ne sme pokazati nič kože, če noče biti “žrtev” raznih neumesnih poskusov (ja kdo te pa sili, da živiš v državi s tako kulturo? In če se izrazim malo krutejše, s čimer so se sicer vsi prisotni gospodje kasneje strinjali, a česar zaradi lastne kulture seveda nisem hotel uporabiti proti njej) si tako ali tako ne predstavljam, da bi kdo njeno kožo sploh želel videti 😛 (no gospodične, križajte me za tako nizek nivo). Kakorkoli že, ta debata je tekla nekaj časa, dokler se je nismo naveličali in preklopili na medkulturno izmenjavo informacij o svojih državah, bi pa za konec morda še omenil, da so take ženske prav smešne, saj pri svojih letih (rekel bi, da je nekje med 50 in 60) še zmeraj ne kapira, da ni point v tem, da smo zahodnjaki v čemerkoli drugačni od Arabcev razen v tem, da nas pač od malega učijo, da takih zadev ne kažemo v javnosti 😛 Kaj se pa govori nad vrčki piva in/ali đusvode pa ženske itaq ne veste zares, ilhamdulillah (means thx big bwana).

Pa dosti nakladanja o tem. Po kosilju odšpanciravši se z Alexom do trgovine Metromarket (ni nam poznan Metro), ki je baje neka evropska veriga, kjer pa se dejansko dobi sve i svašta (imamo dokumentirano, kako lahko sploh dvomite vame xD). Tam sva srečala tudi germansko ekipo v sestavi 2x dojčfrau + 1x švajcman, nakar smo gospodje preživeli notri kaki 2 uri, gospodične kake pol ure manj, nakupili vse mogoče zadeve za doma in seveda tudi za žur, ki je bil napovedan za zvečer. Ko smo končali, smo ugotovili, da nas gospodični nista počakali, za kar jima seveda pišemo dve veliki črni piki, saj bi dodatne roke za nošnje prišle prav, sploh ob upoštevanju, da smo se ustavili tudi v slaščičarni (pozabiw, ali je na slikah ali na videu :P) in v Drinkies, kjer sta moja sotrpina pri nošnji na pleča oprtala še 24 egiptovskih piv (tukaj najti alkohol je relativno komplicirano, po drugi strani pa je prav LOL gledati vinske steklenice, pivske steklenice in pixne, na katerih piše [sadje] sok xD.

Anyhoe, dan smo spet zaključili z Alexovo mojstrovino, špageti z vratovino, česnom in še neko zeleno začimbo, kar je spet bilo božansko (seriously, obvlada). Nato sem si naredil zapiske, se sheebal uredit in marš na žur, čeprav smo v preddverju čakali še kar nekaj časa. Imamo pa zato nekaj lušnih gasiljskih. No, končno je prišelj čas odhoda, naši dve taljanki sta sicer še manjkali, sta pa še morali priti iz Zamaleka, zato smo pač šli naprej. Tako ali tako je bil žur dobesedno za vogalom (oziroma tremi :P). O žuru pisal kaj veliko ne bom, imeli smo govorce prekmurščine, nemščine, švicarske nemščine, britanske angleščine, kanadske angleščine, ameriške angleščine, arabščine, italijanščine, portugalščine, korejščine in verjetno bi lahko dodal še kakih 5, če bi poznal vse ljudi oziroma se jih spljoh spomnil, ampak naj bo. Z žura imamo nekaj slik, seveda z začetka, narejenih je bilo tudi nekaj posnetkov, ki jih še moram dobiti med prste xD. Čez kako uro in pol sva s cimrom Frančeskom (se mi glih da s taljanskim črkovanjem ubadati :P) šla nazaj do šole, kjer sva pobrala gospodični Paolo in Simono ter ju v dveh kosih privedla na žur. Tam smo ostali do cirka 2h, nakar smo se z Alexom in prej omenjenima gospodičnama odpravili proti Zamaleku poiskat kak kofi šop (ja, gospodični sta obsedeni s šišami, Alex pa se je tudi ni ravno branil). Kakorkoli že, ko smo. Kakorkoli že, domov smo prišli okoli 4:30, spat pa sem šel ob 5:22, ravno ko so začeli tuliti okoliški minareti :P.

In že smo pri današnjem dnevu, ki se je izkazal za zelo bonding-day. Na žalost pa ne na いちばん すごい način, ampak le na にばん すごい način.

Pa naj bo. Že včeraj smo se zmenili, da gremo danes spet ven, sploh ob upoštevanju tega, da je danes koptski božič in nismo imeli pedagoškega procesa (xD). No, zbudil sem se ob 15:30, ob 16:00, ko je prišel Švicar Mario sem bil ravno sredi zajtrka, skupaj z Alexom smo popili čaj, nato, sva se z Mariom odpravila v zgornje nadstropje k Simoni in Američanki, katere ime zmeraj pozabim :P. Prišla je tudi že Paola, tako da smo morali počakati le še na Frančeska, ki je v našem stanovanju praznil pralni stroj. Izkazalo se je, da je tale Taljan hujši od katerekoli Slovenke, ki sem jo kdaj spoznal, rečeno pa je bilo tudi, da celo za Taljana že rahlo pretirava. Kakorkoli že, okoli 5:30 smo bili vsi prisotni in prisebni, zato smo se odpravili na relativno velik krog po dauntaunu. Zgodilo se ni nič kaj posebej zanimivega, pač šaufensterbumlanje, naša Američanka je zgledno izvedla nakup rute (iz 50 LE zbila ceno na 30 LE), pohajkovanje naokrog in naokoli (pol ure je videodokumentirano, narejenih je tudi nekaj fotk), nakar smo lačni pristali v restavraciji, kjer strežejo tradicionalno egiptovsko jed košari. Zadeva ni ravno najboljše na tem svetu, je pa nasitna in poceni (velika porcija, ki je zame očitno prevelika, stane 1,3€). No, bonding je potekal predvsem na lingvistični ravni z Mariotom, na mojo veliko zadovoljstvo tudi velik del v nemščini. Mislim, da lahko rečem, da sem v enem dnevu imel več NJV kot na faxu v celem letu. In to o raznoraznih zadevah, da ad hoc prepesnjevanja starih uspešnic glede na dogajanje okoli nas (v nemščini seveda) niti ne omenjam. Anyway, čisto na koncu smo peš odšli iz Tahrirja v Mohandesin (ja, daleč je), tam staknili slaščičarno z illy kavo (naše taljanke pač :P) se usedli, naročili svoje zadeve (brownie s čokoljadnim prelivom in vanilijevim sladoledom roxa!), ki sem jih pozabil slikati, pojedli in popili, še malo posedeli in odšli domu.

Zdaj pa sem tu. Internet trenutno ne dela, tako da, če bo tole šlo na internet šele jutri, boste vedeli zakaj.

Zdajle pa lahko noč in bodi Chäschüächli z vami xD

P.S. a nisem rekel, da bo krajše 😛 Genau 4 strani 😀

4 thoughts on “Trodnevje 5,6,7

  1. indigo on

    Hej benjamin…zanimivo pisanje…samo, to, ka nas zaj pistiš čakati…ka moreš spati…adžšrotb9rt …tipke čakajo.
    daj poslikaj malo domačine…pa kakšno tržnico najdi…pa slikaj, slikaj…piši.

    indigo

  2. Jah tak je pac. Zaj pa smo bli celi den okoli, pa san nej mel casa napisati, vecer pa mamo velkam parti, tak ka de ju3… mogoce xD

    Btw, ju3 je bozic eti, tak ka merry xmas xD

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.