Finale?

Finale

Sedeč v kafiču na Kairskem letališču, brez spanca že od 10:45 včeraj, poskušam svoje možgane prisiliti, da začnejo svoje normalno delovanje in poplavljanje bolj ali manj elektronskega papirja z relativno potrebnimi informacijami. Kot ponavadi, ko sem tako zaspan, ugotavljam, da je slepo tipkanje nadvse koristna zadeva, saj lahko človek lepo drema z zaprtimi očmi, razmišlja nekaj tretjega in vseeno tipka relativno koherentno besedilo, ki celo ne deluje, kot da ga je napisal polpismen polarni medved.

Kakorkoli že, čisto v egiptovskem stilu je tudi tale internet bolj kot ne provizoričen in neuporaben za tako rekoč vse razen najbolj trivialnih opravil. Ampak začnimo raje na začetku in ne tako Đorđlukasovsko ali celo Kajzersozevsko na sredini konca.

Zadnji dnevi so potekali bolj ali manj v znamenju priprav na odhod. Še zadnji nakupi po bazaarjih, pošiljanje kartic (vsi, ki ste mi rekli, da bi kartico, jo boste insha’buddha dobili, če seveda Egipčani kaj ne zmutijo, kar sploh ni tako zelo nemogoče. Skratka, poslane so bile.
Nekaj dni nazaj se pravzaprav niti več ne spomnim (kar sicer pripisujem trenutnemu mentalnemu stanju, ko se ne spomnim niti kaj sem pisal v prvem odstavku. Ampak bomo že kako zvozili. Bom pač tokrat še bolj kratek in bom opisal samo predvčerajšnji in včerajšnji dan, ki glede na manjek spanca teoretično traja še zdaj.

Predvčeraj je bil na sporedu test iz fushe (hoharabiš). Ugotovil sem, da se v celem mesecu arabščine nisem učil čisto nič, če pozabimo, da sem celo naredil čisto prvo DN, ki smo jo dobili. Oh well. No, kasneje je bilo na sporedu (kot zadnji teden vsak dan) obvezno internetiranje in nato kosilj z Mariom, nakar je napočivši čas, da se z Medotom (ja, človek :P) odpravimo v Khan El Khalili (bazaaržnica). Nakupili smo sveg i svaćeg, njemu so povsod ponujali provizijo (praksa je, da random Egipčani nadlegujejo tujce in jih vlečejo v razne trgovine, kjer slednji potem mastno (za egiptovske razmere) skeširajo, nakar dobijo ti random annoying Egipčani provizijo. Zmeraj so mu pa tudi govorili, da naj pusti, da se pomenijo direktno z Mariom in mano, kar je proti koncu kar zmeraj dopustil, saj smo našo igro navdušenja, zlovoljnosti, bogataštva, stiskaštva, revščine, študentščine, nezanimanja, interesa, hoténja, neprivrženosti in zainteresiranosti pripeljali že tako daleč, da smo resnično resnično (povem vam) dobivali hude cene. Višek dneva pa je napočil, ko je Mario kupoval svetilko a-la Aladin. Okoli bazaartrgovinice so stali trije tipi, sklepam da sta bila dva skupaj lastnika, saj sta kazala dokaj demokratičen odnos. Po naključju sem, ko se je popraskal po bradi, opazil njegovo uro. Katerokolipot, šli smo se standardno igro dam-alipatudine-dammanj-hmmmrbit, dokler ni prodajalec zamrznil pri njegovi končni “hello my friend where you from welcome to egypt first time in egypt I make you special price egyptian price not tourist price just XX gini!”. Ko smo rekli, da vzamemo kvečjemu za 10 manj je začel govoriti, kako nam 10 gvinej itaq ne pomeni nič, njemu je pa to celo bogastvo. Takrat sem se po nekem višjem navdihu obrnil k drugemu in mu rekel, da ima nice watch. Tip takoj ves ponosen “yes yes Rolex!”. No, s tem ju je praktično pokopal, saj je takoj porušil vso verodostojnost “ten gini for mi alot for ju nasing!”. Nato je poskušal z izgovorom, da je replika, je pa bilo že prepozno. No, vsi skupaj (vključno s prodajalcema) smo se fino narežali, čestitala sta mi in spustila ceno še za tistih 10 gvinej, nakar smo veselo kupili, se pozdravili in razšli. Nekaj mi pravi, da bo moj naslednji obisk v Egiptu, vsaj z nakupovalnega vidika, zelo zanimiva izkušnja.
Večer smo zaključili ob tradicionalni Mario:”Šej bi-leben we šiša tufaehe we majja”, Benjamin: “Šej”, in Mido: “Šej”.

Danvčerašnji se mi absoštrumfno ni dalo iti na test iz amije (kolokvijalna verzija arabščine, pričana v Egiptu) in sem ga prespal. No, ko sem šel kasneje na Fusho sem srečal našega učitelja amije, ki me je sicer malček nezadovoljno pogledal, mi je pa vseeno izročil spričevalo. Očitno sem ga tekom ur dovolj impresjoniral, da sem si celo brez testa zaslužil dokaj lušno ocenčico. Pri fushi smo prav tako dobili spričevala in tudi to smo poownali (TEEEENSAAIIIIIIIIIIII!).
Za popoldan se je obetala poslovilna žurka na feluki, ki je bila najprej napovedana za 4:30 po italjanskem času (5:00 po egiptovskem, 5:30 po našem), so jo pa nato prestavili na 6:30 po italjanskem času, ker nekaterim ni ustrezal “prezgodnji” rok. Tako sva imela z mojim Švajcerjem spet dilemo ali naj greva še enkrat v KEK (zaljubila sva se v dva prstana) ali pa na feluko. Ker pa sva, kot vedno, bila relativno sestradano lačna, in ker sva se spomnila, da morava iti še enkrat v KFC, da končno stakneva proverbijalni ‘baket’, sva odločitev postponirala a pokosilj. No, izkazalo se je, da tudi če v KFCju Midan Tahrir naročiš ‘baket’ ne dobiš ‘baket’ ampak dve kartonasti posodici, kamor lepo razdelijo mes… pardon, piščanca (tukaj imaš na voljo 3 vrste hrane. Meso, zelenjavo in piščanca. Genialni so hehe.
No, sita sva šla še zadnjič (zame) poglodat dauntaun, kjer naju je en tip peljal v svojo trgovino, v kateri so prevladovale vonjave, da bi se še teden dni na soncu stoječe truplo zazdelo vrtnično dehteče. Skratka nič ni bilo. Nato je spet prišel Mido, nakar smo (tokrat prvič peš) krenili po najina prstana. Dolga štorja kratko, prstana sva dobila in si dala notri vgravirati najina osebna vodila, da jih ja nikoli pozabila bova ne. Srebro je pa tudi faaaaajn.
No, nadaljevali smo turo naokrog in naokoli, pobrali še Midojovega brata in našega sošolca Jasona, šli do prve fenshi restavracije, kjer smo odkrili dokaj evropsko vzdušje (glede žensk – fantje so sklenili, da niso bili tam zadnjič), nato pa smo se relocirali na drugo lokacijo, kjer smo preživeli kar konkreten guys’ night out ob šiši, pivu, čaju, jagodnem milkšejku, vodi in neki zadevi, ki je zvenela francosko, bila je pa govedina v kruhu in pomfri. Debata je tekla o vicih in ženskah (izmenjavanje izkušenj iz različnih kultur je vsekakor kulj (USA, Švica, Slovenija, Egipt). Ugotovitve lahko posredujem na naslednjem guys’ night outu v Mat’kurji.
Na koncu sta nas Mido in Kouta (prisegel bi, da sem gledal anime, kjer je bil notri en Kouta) zategnila do naših respektivnih domov, poslavljali smo se, kot da jutri ne obstaja, nakar sem se počasi odšpanciral v rezidenco in še štuk nad svoj štuk, kjer je bila zbrana druga polovica stalne klape. Slikanje, objemanje, intervjuvanje, pogovarjanje, peka DVDjev…

No, ura je bila že nekje 3 zjutraj, ko sem prišel v svojo sobo, pretaknil vse kotičke in dokončno spakiral. 天才 kakršen sem mi je uspelo v isti volumen stlačiti približno 130% izvirne količine stvari. TENSAIRAR BABY!
Kakurkolji že, nekaj čez 6 sva z našim taljanom Frančeskom ulovila taksi in se dala zategniti do sem. Tega stanja pa se mi resnično ne da opisovati, čeprav ima to letališče nekaj pekuliarnosti (najprej kontrola prtljage in letalske karte [če imaš elektronsko in nimaš sprintanih podatkov si v zadnjici], šele nato check-in mize, kjer dejansko dobiš boarding pass). Jazst sicer še moram iti skozi oboje, upam, da se mi ne bo treba spet sezuvati in snemati vse kovine, ki jo imam na sebi, saj bi to bilo veri veri unpraktiš. Pa še gužva je.

In zaključne misli tega verjetno predzadnjega posta tule? Nevem. Pretsukareta sem valjda. Pač, pogrešal bom tole našo družbo, multikulturnost, multilingualnost, multiinteresnost, punce, tipe, arabce, evropejce, američane, avstralce, skratka vse po spisku. Te ljudi spoznati je bilo nekaj najboljšega, kar se mi je v življenju zgodilo (seveda pa ne boljše od puščave – bog ji daj večni pesek). In najboljše pri vsem tem? Takorekoč kamorkoli na svetu lahko potujem, pa bom koga poznal. In to pove kar nekaj. Hardy har har!

P.S.: Če slučajno kdo misli, da slik več ni, se seriously moti. Samo uploadal jih ne bom iz Afrike ampak bom raje počakal na drago drago EU xD

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.