Fukušima s prilogo

Fukušima gor, Fukušima dol, pa še malo leve in desne dodajmo …

Od prvega poročanja o fukušimskih pripetljajih je tudi slovensko družbo zadeval javnomnenjski potres, ki je prizadeval zlasti tiste, ki so o samem dogajanju informirani bolj od povprečnega Janeza in Micke, saj so vsi trije taki prebivalci Doline Šentflorjanske bili primorani prenašati prave cunamije mnenj, ki so bila v najboljšem primeru pomanjkljivo informirana, v najslabšem pa popolnoma brez vsake podlage.

Če bodo tudi danes ponoči mali zeleni marsovci ugrabili kakega Zemljana in bodo pri tem po nekem čudnem, od Murphyja navdahnjenem naključju naleteli ravno na našega vrlega Janeza, bodo z raznimi sondami iz njegovih neimenovanih delov lahko izvlekli predvsem dejstvo, da je naša Kokoška tik pred bridko jedrsko smrtjo, saj bo naša JEK iz sočutja do svoje vzhajajočosončne kolegice najbrž storila kar samomor, pri čemer bo tam, kjer se sedaj bohoti njeno drobovje, nastal jurček, morda celo marela, ki bo vso Kokoško po hitrem postopku predelala v dobro zapečeno večerjo.

Kako naj človek nekomu, ki je sveto prepričan, da bo fukušimska baterija, če Japoncem spodleti, izvedla ponovno uprizoritev Nagašime in Hirosakija (sic), razloži, da jedrske elektrarne pač niso zasnovane na isti način kot masovni jedrski toasterji, ki se jih uporablja v človeku malček neprijetnejše namene? Znalci, vedeži in tisti, ki so na tekočem, poskušajo rajo miriti z dejstvi, pri čemer pozabljajo, da se množice na dejstva ozirajo približno v enaki meri kot mlečna cesta na prisotnost bananinega olupka na pladnju za namiznim mlinčkom, na katerem imam čast to spisovati. Raznorazni okoljevarstveniki pa so končno dočakali svoj trenutek, saj lahko po dolgih letih, ki so minila od nam geografsko precej bližjega černobila – dogodka, ne kraja – končno ponosno potrkajo po svojih prsih in rečejo: “Vidite? Smo vam rekli, da je jedrska energija nevarna!”

Pri tem ti zagreti naravoljubci seveda pozabljajo, da je to jedrsko katastrofo, ki je zaenkrat precej manjša katastrofa od potresa samega, povzročil zelo nepraktičen sklop naključij in ne človeška malomarnost pri predvidevanju. Gospa Narava je tokrat v mojstrskem zaporedju izločila vse redundančne varnostne sisteme in trenutno njen nasprotnik izvaja zadnje poteze, da bi preprečil mat. Seveda jih ne zanima dejstvo, da bi serija katastrof, ki bi lahko na podoben način prizadele naš lokalni jedrski mlinček, poskrbela za to, da tudi sevanje, ki bi ušlo v prvih nekaj urah, ne bi prizadelo praktično nikogar, saj bi vsi okoliški prebivalci pomrli že zaradi katastrofe same.

Najbolj tragikomične izjave, ki sem jih slišal in ki so pravzaprav botrovale temu zapisu, pa so bile v stilu: “Zakaj preprosto ne ugasnejo reaktorja? Mar bi ugasnili vse jedrske elektrarne in jih nadomestili z obnovljivimi viri energije!”
Nadejam se, da sta bralcu jasni tako tragičnost kot komičnost te izjave.

In kaj sedaj? Pravzaprav nič. Če se zadeva reši, se bo o njej govorilo še kak teden, nakar se bo fokus naše ljube raje spet vrnil na dvoboj vlade in opozicije, na malo delo  in na nedeljsko pridigo gospoda župnika. Če pa bo prišlo do resnične jedrske katastrofe – in upajmo, da ne bo – pa se bo cela gonja podaljšala še za kak teden ali dva, nakar bodo tudi najbolj zagreti začasni naravovarstveniki pozabili na JEK in se veselo predajali užitkom, ki jih nudijo njeni elektrončki.

Kakorkoli že, medijsko zbujanje strahu je podobno tistim o ponorelih prežvekovalcih, steklih parkljarjih, prehlajenih tičih in ultimativni gripi, ki bo končala življenje, kot ga poznamo, čeprav je bilo cepivo praktično nevarnejše od gripe same. Ampak saj to je čisto prav. Delavni narod potrebuje malček razburljivosti, saj se sicer poleni v svoji navidezni varnosti. Vsi, ki pa se medijski gonji ne damo, pa bomo pač nekaj dni *dlanočelili* in se izobraževali o novi apokaliptični nevarnosti … dokler ne nastopi naslednja seveda.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.