Going Once…

Torej, dame in gospodje, mali in veliki, srednji in neopredeljeni, tale ekspedicija je dosegla svoj prvi postanek sredi puščave na doškem (dohanskem?) letališču. Sam let je bil razen preleta iraškega zračnega prostora, kjer je kapitan moral izvesti nekaj dokaj zabavnih manevrov, da se je izognil protiletalskim izstrelkom uporniških gverilcev, ki so v našo generalno smer prožili malokalibrske kamne s pračami, medtem ko smo se mi bolj ali manj mirno prevažali na približno 35.000 copatih višine in uživali v nadmodernem sistemu medletne zabave, ki jo je predstavljala osebna televizija z netakozeloskromno diagonalo okoli 15 cm, ki je ponujala vse od najnovejših epizod raznih serij, do svežih holjivudskih blockbusterjev in koransko obarvanih vsebin.

Kakorkoli že, zdaj sva tu, sediva na razmeroma udobnih stolih, uživava v luksuzu zastonjskega interneta in rahlo stokava zaradi prepolnih vampov, ki jih je Katarski Erlajn čudovito napolnil s solatko in kosom surove ribe (arabski suši? Kosilo je baje bilo halal … hu nous xD) nato z odličnim piščancem in še odličnejšim pirejem, vse skupaj pa se je zaključilo z odlično panakoto. No, ker pa slika pove več kot tisoč besed, bode slednje tudi vizualnim tipom in tipicam prijazneje opisano.

Airline Nomz!

Bjutiful kosilj na poti do Dohe. Če bo do Bangkoka primerljivo, se bom še zredil xD

Pa da ne bom dolgovezil, to bodi to za zdaj, naslednji update pa iz Bangkoka.

 

P.S. Maja bi palačinke 😛

P.P.S. Šele 20 minut sva tu, pa je Maja že ugotovila, da nosijo arabci pod svojimi dolgimi belimi haljami »neke hlače« … in da po letališču prevažajo škatle nutele. 😛

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *