Idealizem in karizma ali načelnost?

Vsi, ki smo odrasli v duhu slovenske kulture, smo si kljub vsej svoji različnosti presenetljivo podobni. Imamo ogromno potrpljenja in smo pravzaprav izredno idealistični. Slovenec ne naredi ničesar, ne zato, ker se je sprijaznil, da nikoli ne bo bolje, ampak ker upa, da nekoč bo. Da se bo nekaj zgodilo, kar bo dalo jasen signal prebivalstvu te dežele, da se mora združiti. In takrat bo staro in mlado družno potegnilo v isto smer, ne glede na ideološka in/ali politična razhajanja. Ni lepšega dokaza za to od osamosvojitvenega plebiscita, ko je izredno velika večina soglasno odločila, da je čas za spremembo.

In prav to je tisto, kar potrebujemo danes. Ljudje se prerekajo, da so za nastalo stanje krivi desni oz. levi. Da so krivi komunisti oz. klerikalci. Med velikimi strankami, še bolj pa med njihovimi volivci, se bijejo na srečo zgolj pregovorno krvavi boji za prevlado. A čas je, da sprevidimo, da na našem političnem zemljevidu ni nobenega Mesije. Enega in edinega pravega odgovora ne nudi niti levica niti desnica. Marsikatera stranka poskuša s populističnimi puhlicami in praktično nedefiniranimi pojmi nagovarjati množice, pri čemer za uspeh svojih obljub predpostavljajo popolnoma drugačno realnost, kot je ta, v kateri živimo.

Vprašati se moramo, kaj želimo doseči in kaj je najboljši način za to.

Volimo lahko ideološko stranko. Pri tem tvegamo, da podpremo kult, ki ideologijo izkorišča za svoje namene. Gibanje, ki ideologijo uporabi za marketinško sredstvo, s katerim privabijo podpornike, v praksi pa dela na implementaciji svoje prilagojene različice te ideologije, ki se od njene teoretične oblike precej razlikuje.

Volimo lahko karizmatično stranko. Pri tem tvegamo, da podpremo zgolj karizmatičnega voditelja, ki je z močjo osebnosti okoli sebe nabral dovolj gorečih podpornikov, ki so zvesti le in samo njemu. Tvegamo, da stranka preneha biti sredstvo za izražanje volje članov, temveč zgolj sredstvo za izražanje volje vodje.

Volimo pa lahko tudi načelno stranko. Ta je v svojem srcu zgolj skupina ljudi, ki imajo vsaj sorodne, če ne enake poglede o reševanju težav na svojem koščku sveta. Taka skupina pridružitve ne pogojuje z ideološkim prepričanjem. Prav tako ne s prisego zvestobe vodji stranke. Vse, kar taka skupina želi od svojih članov, je, da so načelni in da so pripravljeni za skupne cilje tudi nekaj storiti.

V Sloveniji velja splošno mnenje, da je kdorkoli, ki gre v politiko, že a priori v najboljšem primeru neumen, v najslabšem pokvarjen. A kljub temu se najdejo posamezniki in skupine, ki so pripravljeni tvegati to stigmo in storiti nekaj za boljši jutri. Težava je v tem, da v nasprotju z ideološkimi skupinami in karizmatičnimi voditelji take skupine ljudi nimajo istega psihološkega učinka na množico. Ne zbudijo tistega evolucijsko pridobljenega refleksa: »Napočil je čas!«

A v duhu slovenskega optimizma, če ne celo idealizma, si upam trditi, da se bo tudi to spremenilo. Ljudje bodo prej ko slej sprevideli, da revolucionarni slogani morda zvenijo lepo, v praksi pa so popolnoma votli, saj si jih lahko vsak tolmači po svoje.

»Svoboda, enakost, bratstvo« lahko za nekoga pomeni svobodo trga, enake možnosti za finančni uspeh in socialno odgovorno družbo, za nekoga drugega pa to lahko pomeni anarhično družbo brez vsakršnih zakonov, brez kakršnih koli hierarhij, ne glede na njihovo morebitno smiselnost, in odpravo zasebne lastnine.

Kdo je tisti, ki bo tolmačil, kaj je pravzaprav mišljeno s takimi slogani? Tisti, ki jih najglasneje vpijejo, prav gotovo ne, saj bi s tem pljuvali v lastno skledo. Njim je v interesu zajeti kar najširšo populacijo, ki si zadeve interpretira po svoje. Ko se nato določena interpretacija slogana uresniči, pa je za vse, ki so si to resničnost predstavljali drugače, že prepozno.

Stranke temelječe na načelih so drugačne. Ne obljubljajo svobode, marveč npr. varovanje zasebnosti z onemogočanjem poskusov implementacije zakonodaje, ki bi zasebnost ogrožala. Ne obljubljajo enakosti, temveč npr. razvoj davčne in delovne zakonodaje v smer, ki bo spodbudila podjetništvo in hkrati onemogočala nemoralno izkoriščanje začasnih oblik dela.

Dokler imamo v Sloveniji tudi načelne stranke, imamo upanje. Imamo ljudi, ki so se pripravljeni izpostaviti in spopasti z ustoličenimi idealizmom in karizmatiki, čeprav pri tem sami tvegajo marsikaj. Slovenija je majhna država, vsak pozna vsakogar. Nekoga očrniti do te mere, da bo postal popolnoma nezaposljiv, je izredno preprosto. A ljudje se vseeno podajo v te vode. Ljudje brez stricev, brez preverjenih ideoloških zaledij in zlasti brez zajetnih finančnih rezerv, ki bi jim zagotavljale varnost, ne glede na rezultat.

Zato, ko pride čas, da se odločimo, kaj bomo storili, komu bomo podelili svoj glas, pomislimo: »Glede na preteklost, ali obstaja resnična možnost, da bo tokrat kaj drugače, če volim té?«

Albert Einstein je bojda neumnost definiral kot ponavljanje enega in istega na isti način s pričakovanjem drugačnih rezultatov. V Sloveniji se to dogaja že od osamosvojitve. Iste obraze, ki sem jih kot otrok videl na Dnevniku, ko sem se igral v dnevni sobi, videvam na Dnevniku še danes. Ali ni že čas, da se veter obrne?

Vsaka generacija ima svoje gibanje. Gibanje naših dedkov in babic je poosebljal socializem. Gibanje naših staršev so Zeleni.

In gibanje naše, omrež(e)ne generacije?

Na to si odgovorite sami.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *