Izhodiščna enakost, ciljna enakost in egalitarnost – tri stopnje napredka

Pred kratkim sem bral blog o razliki med “equity” in “equality”, kar lahko v slovenščino prevedemo kot ciljna oziroma izhodiščna enakost (glej zgornjo sliko). Ob branju tega, si zopet nisem mogel pomagati, da ne bi v tem načinu razmišljanja videl nekaterim tako ljube ideje, da moramo biti vsi enaki.

Večina ljudi pogleda levo stran in se vpraša: “Si mar črn fantek ne zasluži možnosti doseči enako visokih standardov kot bela fantek in punčka?” In ko vidijo desno stran, si oddahnejo, češ, saj obstaja rešitev.

Jaz to vidim drugače. Vprašam se: “Si mar bel fantek ne zasluži kakovostnega šolanja? Si mar bela fantek in punčka ne zaslužita individualne podpore?”

Na tej točki se ljudje razdelimo na dva pola.

Eni bodo na vse kriplje zagovarjali, da je v ilustraciji prikazana situacija poštena, ker so vsi enaki, vsi dosegli isti cilj. Prepričani so, da je to najvišja vrednota – popolna enakost. Če to preslikamo na svet odraslih – njihov cilj je, da vsi tako ali drugače dobimo tisočaka mesečno. To se lahko doseže s plačilom za delo, s socialnimi transferji, kako, pravzaprav ni zares bistveno. Ko bi to bilo doseženo, bi si zadovoljno segli v roke in šli na pivo.

Jaz sem v drugem taboru. Naš cilj ni, da smo vsi enaki. Pravzaprav nasprotno. Naš cilj je, da vsak posameznik minimalni standard čimbolj preseže. Mi ne trdimo, da mora vsak imeti tisočaka mesečno. Mi trdimo, da mora vsak imeti vsaj tisočaka mesečno. Smo mnenja, da razlike v imetju in prihodkih niso pomembne, dokler imamo vsi vsaj dovolj za normalno življenje. Če nekdo zasluži na mesec deset, morda celo sto tisočakov, toliko bolje zanj. Za nas je to, da se v posamezne skupine, zlasti v času izobraževanja, vlaga več, kot v druge, skrajno nesprejemljivo. Očitno imamo zmožnosti zagotoviti boljše možnosti za boljšo izobrazbo. Dajmo to potemtakem zagotoviti vsem. Če to pomeni, da bo fantek na levi zaslužil 5x toliko kot punčka ali 10x toliko kot fantek na desni, to pomeni zgolj, da smo očitno proizvedli novega Elona Muska, Billa Gatesa, Marka Zuckerberga ali Edisona, ki so vsi krepko doprinesli družbi (pa pustimo teorije zarote za drugič).

Ja, nekateri boste “skočili v luft”, češ, taki poslovneži se bodo zgolj izogibali davkom in izkoriščali rajo.

Dragi moji, sem eden od približno 70 pogodbenih sodelavcev tujega podjetja. Vsi smo na pogodbah o sodelovanju, v Sloveniji bi bili označeni za “prekarce”. Imamo ljudi, ki bi lahko dobili redne pogodbe kjerkoli na svetu, za višje plače, pa tega ne izkoristijo. Le zakaj?

Zato, ker je podjetje, za katerega delam, zgled kapitalističnega podjetja, ki želi maksimizirati svoj dolgoročni profit. To pa ne pomeni, da nas privijajo in iz nas iztiskajo zadnje kapljice krvavega znoja, ampak da skrbijo za nas in naše zadovoljstvo, kolikor je le mogoče.

Se spomnite, kako so firme v Jugi imele počitniške domove na hrvaški obali, kamor so delavci lahko šli počitnikovat? No, naša firma to izvaja, le da ne na hrvaški obali ampak na različnih lokacijah po svetu, glede na želje zaposlenih. In ne enkrat, ampak večkrat na leto.

A veste tisto, ko lahko dobiš od podjetja financiranje lastnega izobraževanja? Ne? No, tudi to imamo in osebni budget nikakor ni zanemarljiv.

A veste tisto, ko so v firmi ljudje, katerih edina naloga je, da skrbijo za tvojo motivacijo, profesionalni in tudi osebni razvoj ipd.? Ne? …

Tudi “redno plačilo” nam ni treba pisati v oglase. Plačilo je izvedeno do dneva natančno vsaka 2 tedna.

In kljub vsem tem nezanemarljivim izdatkom, dobiček podjetja, odkar ga je prevzel direktor, ki je vse te zadeve uvedel, skokovito raste iz leta v leto, osip sodelujočih “prekarcev” pa je zanemarljiv.

To, dragi moji, je pravo kapitalistično podjetje.

Kar se v Sloveniji prodaja kot kapitalizem je zgolj karikatura iz časov bivše Juge. Pa tudi pri nas imamo podjetja, ki vsaj poskušajo graditi v to smer. No, dokler se seveda zaradi metanja polen pod noge s strani države ne odselijo v tujino.

“Od vsakega po njegovih zmožnostih, vsakemu, kolikor potrebuje.” – To je pravzaprav najboljši mogoči rek. Vsak človek bo dal od sebe, kolikor je mogoče pri določeni stopnji izpolnjenosti potreb. Le da so si ljudje to razlagali kot “če jaz ne potrebujem več kot 1000 na mesec, jih tudi ti ne; daj višek!”, namesto “ta človek je sposoben postaviti podjetje, s katerim bo obogatel, bo pa podjetje ustvarilo tudi ogromno delovnih mest, ki bodo plačana vsaj tisočaka, za to pa potrebuje le nekaj česarkoli že pač.”

Skratka, ko dojamemo, da je v interesu vseh, da vsakomur, ne glede na raso, spol in ostale lastnosti, omogočimo njegov maksimum, pridemo do preprostega zaključka:

Equality, Equity, Egalitariansm

 

Odločitev je preprosta.

Če ti je vseeno za druge, sodiš v prvo skupino.

Če te bolj moti to, da ima sosedov Jože boljši avto, kot to, da sosedova Micka nima za jesti, se najdeš v drugi skupini.

Če pa želiš vsakomur omogočiti, da doseže svoj maksimum, dobrodošel med egalitarce, kolega.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *