Jojmene, jojmene, jejhata ja!

26/10

No, pa da začnemo z dnem gospodovim dvajset in šestim oktobrom, dvanajst in dvatisočega leta. Na žuru v Dolphin Shacku prejšnji večer sva se kljub nenaklonjenosti etanolsko obogatenim substancam odločila, da se udeleživa njihovega alkoholno navdahnjenega križarjenja, z domačim imenom “The Booze Cruise”. Obetali so se obiski treh otokov in žurka kot se spodobi. In obeti so se kar uresničili. Od trenutka, ko smo odrinili, je DJ rolal muziko, ki sicer ni bila najhudejša pod soncem (po najinem oz. vsaj mojem okusu), je pa bila razmeroma poslušabilna. Bolj zabavno je bilo opazovati množico pripadnikov raznoraznih britanskih krajev in bivših britanskih kolonij, kako definirajo “žur”. Ob vseh brezplačnih shotih, pivu in drugih opojnih substancah so že po eni uri začeli z dokaj orgijastičnim podajanjem ledu usta-na-usta, pri čemer jih malenkosti, kot je biološka (ne)kompatibilnost spolov podajajočega in sprejemajočega, zveza-nost oz. odsotnost le-te ipd. niso najbolj skrbele.

Sva se pa z Majo na tem potovanju pobliže spoznala z Jakobom in Filipo iz Švedske, ki se nista ravno najbolj udejstvovala v teh zadevah, z njima pa smo se srečali že in še tudi na trdnih tleh in si izmenjali kontakte, ker smo očitno kar kulj četverica.

27/10

Zelo nedoživljajski dan. Srečali smo se z najinim novim šefom, Kyliejem, ki naju je zasul z informacijami in nama častil večerjo. Poleg tega sva našla ogromno tržnico pod streho, ki bi lahko najbrž brez težav prekrivala ljubljanski Citypark, kjer je Maja kupila nove japonke, ker so prejšnje izdihnile. To pa je bilo tudi vse omembe vrednega.

P.S. Kylie je razkril, kako moški preveri, ali je Kmerčanki všeč. Prosi jo, da mu opere obleke. Če mu ne zaračuna, zmaga. Mogoče bi kaj podobnega uvedli pri nas. Bi punce prosili, da naredijo sendvič …

28/10

No, pa sem priklobasal do danes. Zgodnje vstajanje in fotkanje plaže sta zapolnila prvo uro, nato izlet do Metfona, kjer sva si priskrbela lokalne tulifonske številke, vse skupaj pa sva zaključila okoli 11h s steakom za kosilo (ki je stal $8 – za primerjavo, pri nas bi stal vsaj €15).

Nato pa se je dogodivščina začela zares. Tuktuk naju je odpeljal do hotela, v katerem je prenočeval Kylie (od zdaj naprej – El Jefe oz. Ljubljeni Vodja). Natovorili smo ga in pobrali še trenutno internko – Sarah. Tam smo srečali tudi Paula – ustanovitelja projekta na Koh Rong Sanloemu  – in Zacka, ki je, kot kaže, lokalni science nerd (v pozitivnem smislu), ki poskuši vzgojiti zaokrožen ekosistem z morskim konjičkom kot vrhuncem prehranjevalne verige.

Ko smo se vsi štirje s prtljago zbasali nazaj v tuktuk, nas je ta (s težavo) zategnil do pomola, kjer smo se po kratke pol urice čakanja naložili na ladjo, ki nas je odpeljala proti otoku. Ob tem velja omeniti, da je prišlo do rahle zmede s spletno stranjo projekta in temi zadevami – z majo sva pravzaprav na Koh Rongu in NE na Koh Rong Sanloemu. Prvi je namreč projekt, ki ga vodi najin Jefe, ki se je sicer razvil iz prvega, ni pa isti. Kakorkoli že, vsaj večji otok mamo. 😛

Po dvourni vožnji z ladjo, smo prispeli na otok. Situacijo in okolico tukaj bom opisal kdaj drugič, bodi zadosti, da je najina oz. moja reakcija hkrati TO BO ZAKON in KILL ME NOW! xD Sarah je rekla, da je potrebovala nekje mesec dni, da se je navadila. Bomo videli, če lahko konkuriram 23-letni Američanki. 😛

Zdaj pa mi oprostite, grem se stuširat z vedrom 😛

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *