Purizem, nezvest ti bom do groba …

Slovenci smo čuden narod. Zatirani skozi vso zgodovino, kar je verjetno prineslo že pregovorno lastnost, da nam je vseeno za našo kvaliteto življenja, če le gre sosedu se slabše. Prav tako je verjetno prav to vplivalo tudi na ksenofobijo, trdno zakoličeno religijo, popolno nesposobnost logičnega utemeljevanja argumentov ter absolutni jezikovni purizem. Same lepe lastnosti “zavednega Janeza Kovača”. Sicer bi lahko na vsako od teh tem napisal skorajda doktorsko dizertacijo, ker pa sem lenoba na kubik, se bom malček razpisal le o zadnji temi, jezikovnem purizmu, kot ga dojemam na naši prelestni Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Prevajanje je ena čudna stvar. Stavek lahko obrneš na milijone različnih načinov, lahko se igraš z besedami, lahko uporabljaš arhaizme (kjer je to primerno seveda) in kakršnekoli druge strukture, vendar le dokler se držiš zlatega pravila.
Ne uporabljaj hrvatizmov in/ali nemških struktur.
To zlato pravilo, ki bi ga lahko že ob vpisu na študij prevajanja, oziroma po novem medjezikovnega posredovanja, lepo natisnjenega z zlatimi črkami razdelili vsem brucom, ostane vodilo skozi ves čas študija. Večina profesorjev se ga drži kot pijanec plota. In rezultat?

Če karkoli lahko povemo z glagolom, naj je tako. Uporaba samostalnikov namesto glagolske oblike je velika napaka, ker “ne zveni slovensko”. Bog ne daj, da se kaka fraza prevede dobesedno, ker če obstaja le kanček možnosti, da v slovenščini ta fraza ni širše uporabljana, bo obsojena na prečrtanje in večne muke v peklu. Ampak recimo, da je to še znosna zadeva. Večja zabava se začne s hrvatizmi in srbizmi (srbo-hrvatizmi?).

Medtem ko pri strukturah prevladujejo nemcizmi in v manjši meri anglizmi, so posamezne besede izpostavljene hujšemu čistunstvu kot hrvaščina po razpadu juge. Po novem je “otvoritev” na spisku za odstrel, skupaj z “izmed” in podobnimi zadevami, za katere povprečnemu Janezu ne pade na kraj pameti, da mogoče niso lepe slovenske besede.

Kar pa naši predragi lektorji pozabljajo je, da če je vsaka beseda, ki samo diši po homofonu v tujem jeziku prepovedana, potem slovenščina ostane takorekoč brez svojega besedišča. Poglejmo osnove. “Da/Ja” in “Ne”. Po taki !Retardirani logiki prva izhaja iz takorekoč kateregakoli drugega slovanskega jezika, druga iz nemščine, tretja pa je prav tako panslovanska. Poglejmo pozdrave. Dober dan : Dobar dan. Hrvatizem!!! Zdravo : Zdravo. Spet. Globalizacija ljudje!

Ne pravim, da bi morali po vsej sili uporabljati tujke. Težim le k temu, da se neha oteževati pisanje z neprestanim bitjem platu zvona ob vsaki besedi, za katero lektor pozna sozvočnico v katerem tujem jeziku. Temu se že lepo neknjižno reče TEŽENJE!! Oteževanje že tako težkega dela s teženjem, da ljudje naj bolj težijo k težnji po uporabi lepe, čiste in pristne slovenščine, katere zadnji govorec je umrl nikoli, ker je slovenščina umetni jezik, ki ga ne govori prav nihče.

Če že hočemo imeti lep knjižni jezik, pa ga ne zadržujmo v preteklosti. Če bi bil to cilj praprapradedkov slovenščine, bi vsi, ki bi hoteli zveneti inteligentno, še danes pisali kot oni in se pritoževali nad krščenim Matičkom, tristotimi kosmatinci in brcajočimi kokljami – v nemščini.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.