Misli evolucionarja!

Tokrat prispevek malce drugače – tudi v obliki MP3.

 

Nisem revolucionar.

Izbris in ponovna vzpostavitev normalnega stanja je nekaj, kar želim pustiti v 20 stoletju.

Niti si ne domišljam, da sem dovolj pameten, da bi znal sistem v celoti ponovno postaviti iz ničle.

To je spodletelo tudi pametnejšim od mene.

Moja pot je pot narave.

Moja pot je pot prilagoditve obstoječega okolju in ne obratno.

Premagaš lahko človeka, ne moreš pa premagati človeške narave.

Sedanje stanje ni brezupno.

Naša država ni mrtva. Je le bolna.

Ne želim postati elektroda šok-terapije.

Gripe ne želim zdraviti tako, da ustavim in ponovno zaženem srce.

Niti ni moja naloga prevzeti popoln nadzor nad sistemom.

Moja naloga je postati glas razuma.

Tisti glas, ki najprej tiho, nato pa vse glasneje spodbuja spremembe.

Tisti glas, ki te, ko se zbudiš, zbode, da pred zajtrkom narediš deset sklec in dvajset počepov.

Tisti glas zdravega duha, ki na pot zdravja pripelje tudi bolno telo.

 

A evolucija je mogoča le, če je okolju dopuščeno vplivati.

A okolje ne more vplivati na zaprt sistem, v notranjosti katerega se odvijajo zunanjosti neznani procesi.

Tak zaprt sistem je zmeraj izpostavljen tveganju, da se vanj prikradejo za okolje škodljivi elementi, ki jih tja namestijo prav tisti, ki se borijo proti njegovemu odprtju.

Sistema ne želim porušiti in zamenjati z novim. Velik del ga deluje popolnoma sprejemljivo. Morda ne najbolj učinkovito, morda ne najbolj optimalno, vsekakor pa ne slabo.

Vse, kar želim, je priti do izvorne genetske kode sistema, ki jo bom nato, delček po delčku, počasi odpiral in izpostavljal vplivom okolja.

Okolje ima mehanizme, ki poskrbijo, da se negativni vplivi ne morejo preveč razširiti.

Ti mehanizmi pa so odvisni od njegove zmožnosti vplivanja.

Če se v naravnem sistemu namnoži preveč hroščev, to povzroči tudi množitev ptic – znanilk pomladi –, ki hrošče pohrustajo za malo malico, če le lahko pridejo do njih.

Jaz želim hrošče odpraviti z odpiranjem strehe rastlinjaka pticam in ne s požigom rastlinjaka in celotnega okoliškega gozda.

 

In takrat, ko je ta evolucija v teku, le takrat lahko začnemo resnično rasti kot skupnost.

Šele takrat lahko pride do izraza temelj vsake družbe, ki ima upanje za preživetje na dolgi rok – deljenje.

Šele ko bo ljudem, ki bolje delujejo v ekipah, omogočeno preprosto združevanje v zadruge,

šele ko bo ljudem, ki bolje delujejo sami, omogočeno preprosto samostojno podjetništvo,

in šele ko bo vsakomur omogočeno zaslužiti dovolj, da ga ne bo skrbelo, ali bo imel dovolj za jutrišnji zajtrk,

šele takrat lahko ponovno obudimo sanje o boljši prihodnosti.

 

A pot do boljše prihodnosti ne vodi skozi gozdove kapitalistične in socialistične teorije, v katerih zaradi ideološke zaslepljenosti marsikdo ne opazi niti dreves, kaj šele divjadi, okusnih gozdnih sadežev in zdravilnih zelišč.

Pot do boljše prihodnosti vodi skozi križišča poti, na katerih se lahko vsak sam odloči, ali želi za svoje preživetje raje sam ribariti v bližnjem jezeru, se s prijatelji družno spustiti v obdelavo zemlje ali se podrediti vodji lovske ekipe na obronku gozda.

In šele takrat, ko bo ribič lahko ribaril in ko bodo poljedelci lahko pridelovali poljščine in ko bodo lovci lahko lovili, šele takrat bo mogoča resnična solidarnost.

Morda ribič kdaj ne bo uspešen.

Morda bo poljedelcem pridelek kdaj uničila toča.

Morda bo lovcem plen kdaj ušel.

A vsi bodo to mirno sprejeli, saj bodo vedeli, da živijo v družbi, v kateri se lahko zanesejo na sočloveka.

Zato je čas, da ti, prav ti, ki poslušaš te besede, prenehaš na stvari gledati črno-belo.

Čas je, da se osvobodiš okov, v katere te je vkovala stara politika.

Albert Einstein je nekoč izjavil, da je norost ponavljanje enega in istega v pričakovanju drugačnega rezultata.

Volk dlako menja, narave nikoli!

Slovenski politični prostor je majhen, a kljub temu tudi pri nas obstaja alternativa.

Ne bojte se glasovati za neznana imena.

Če bi bili bolni in vam znana zdravila ne bi pomagala, na voljo pa bi imeli novo zdravilo, ki bi v najslabšem primeru pomagalo enako dobro, le da z manj stranskimi učinki, bi ga vzeli,  ali bi raje upali, da bo tisoč in prvič zaužita stara tableta tokrat pomagala bolj kot prvih tisočkrat?

25. maja boste imeli možnost, da se na volitvah odločite za tisoč in prvi poskus s staro, na kvaziznanosti osnovano tableto, čeprav tokrat morda pod novo blagovno znamko, ali pa da daste možnost novemu zdravilu, ki se nenehno razvija v koraku s časom.

Kaj boste izbrali?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *