Najboljši načrti so tisti, ki se lahko spremenijo

Tale možganski verbalni konstrukt je sicer že pošteno pozen, vendar se je medtem zgodilo toliko stvari, da mi bodo spoštovane bravke in spoštovani bravci oprostili in odpustili to časovno nesinhrono proizvajanje potovalne proze. Pa dajmo, tokrat v malce drugačnem formatu, ki bo bolje ponazoril dogajanje zadnjih nekaj dni.

 

Popotnik je stal na palubi in strmel v daljavo. Na obzorju je razločil obrise kopnega, ki pa se kar ni in ni hotelo približati. Kljub pripeki in zgolj provizorični strehi majcene ladje, ga sonce ni motilo. V duhu je že bil tam, na peščeni plaži, kjer bo preživel naslednjih nekaj luninih men.

V daljavi je videl ribiške čolne in manjše improvizirane čolničke, ki so bili pravzaprav kosi stiroporne plošče, z nekaj lesenimi palicami za ogrodje.

Kapo dol domačinom, je pomislil, na delu tudi v največji vročini.

Slabih trideset minut kasneje, kako uro in pol po odhodu iz Levjegrada, se je otok približal dovolj, da je bilo mogoče razločiti posamezne podrobnosti. In res, videti je bil čudovit. Barka je zložno drsela mimo čudovitih plaž, ki so preko s palmami poraslih delčkov prehajale v pragozd. Na nebu so se lovile ptice, tu in tam je nad morsko gladino poletela jata letečih rib … Idila.

Zdaj je čoln drsel mimo plaže z nekaj ličnimi kočicami in Popotnikovo srce je udarilo hitreje. Smo prispeli?

A lesena motorizirana lupina, na kateri je stal, ni zavila proti majhnemu pomolčku.

Kam hudiča pa potem gremo?

Čolnič je oddrsel mimo idilične plaže in čez slabih petnajst minut zavil okoli rta. Popotniku je pred oči priplaval razgled na nekaj ribiških ladij ob pomolu in na barako, najbrž za ribiško opremo, postavljeno na stebrih nad vodo.

A več kot je videl, bolj je Popotnika skrbelo – izza prve barake se je pojavila druga, pa še ena in še ena … Cel kup barak iz zarjavelih plošč, ki se sicer uporabljajo za kritino, oz. tu in tam iz lesa. In to niso bile barake za opremo – to so bila bivališča.

No, to pa bo res robinzonsko, si je dejal, poln optimizma, ko se je ladja ustavila ob pomolu, in splezal s krova.

Gostitelj ga je popeljal do druge barake na levi, kjer bi naj preživel naslednje obdobje. Povedal mu je, kako je ime posameznim domačinom, ki delajo za projekt, vendar nobeden od slednjih ni niti pokimal, kaj šele, da bi se predstavil.

A Popotnik, še zmeraj poln optimizma, se ni pustil motiti. Svoje stvari je spravil v spalnico s štirimi pogradi zbitimi iz lesa, kjer so vlogo jogijev opravljali kosi pene zamotani v blago, nato pa se je s Predhodnico odpravil na spoznavanje hiše in vasi.

Favela … Beneška favela … Bolje se tega ne da opisati, je bil Popotnik šokiran.

Kje so dolge peščene plaže in čisto morje? Kje so bungalovčki za postovoljce na plaž in ribiška vasica na peščeni plaži?

Naslednjih nekaj dni je bilo dokaj meglenih. Dva potopa in seminar o identifikaciji okoli tridesetih vrst rib kasneje, so bili dvomi o pravilnosti odločitve že kar močni. Tedaj pa je okvara kompresorja za polnjenje jeklenk zahtevala izlet na sosednji otok, kamor je Popotnik pravzaprav bil najprej namenjen, dokler ga ni Gostitelj na licu mesta obvestil, da bo na drugem otoku.

In ko se je čolnič približal temu otoku, se je Popotniku malodane utrnila solza. Zalivček s peščeno plažo, na kateri stoji vas. Bungalovčki na plaži. Nasmejani ljudje … To je bilo to, za kar se je Popotnik prijavil.

Alea Iacta Est.

Naslednji dan je Popotnik z vso svojo kramo sedel v čoln, ki ga je odpeljal nazaj proti celini.

Eno je, da bi moral plačati, da delam. Z življenjem na plaži, bi to bilo vredno tega denarja. Za življenje v favelasti kolibi polni ščurkov pa …

Po kakih dvajsetih minutah na ladji, pa se je začelo oblačiti. Kapitan sicer ni bil videti pretirano zaskrbljen, vendar je vseeno edinemu mornarju ukazal pospraviti prtljago potnikov (vaščanka, kamboški vojak, Italijan, nemški par in Popotnikova razcepljena osebnost) pod krov.

In čez deset minut se je začelo. Treskalo je. Valovi so premetavali ladjo kot lupino in kmalu se jim je pri premočevanju potnikov pridružil tudi dež. Vse skupaj je začinil še mrzel veter, ki je v Popotniku zbudil željo, da bi se dal vleči za ladjo v vodi, saj je slednja imela okoli trideset stopinj, kar je neprimerno topleje od premočenih oblek na hladnem vetru.

A tudi vse slabe stvari se končajo, in čez dobri dve uri je Popotnik stal na trdnih tleh na celini.

 

No, z Majo sva preživela še nekaj dni v Sihanokvillu ter razglabljala o nadaljnjih načrtih. Po sestavitvi, ovržitvi in novi kombinatoriki sva se provizorično zedinila, da se najprej odpraviva v Siem Reap, kjer si bova ogledala kompleks Angkorskih templjev, nato pa jo bova udarila proti Saigonu (Ho Chi Minh City), kjer bova pričakala novo leto. Od tam se bo pot najbrž nadaljevala na Filipine, v Manilo in/ali Cebu, odvisno od povezav. In na tej točki se načrt zaenkrat konča.

Omeniti velja, da je bil najin prvi postanek v Sihanoukvillu bistveno dolgočasnejši od tega. Po mojem mnenju nobenih hudih punc, po Majinem mnenju nobenih hudih tipov, porazno skratka.

Tokrat pa je bil na delu Mr. Murphy. Sicer  še zmeraj ni bilo ravno modnih revij, so pa bili vsaj primerki obeh spolov, s katerimi se ne bi branila rokovati.

Še najzanimivejše pa je bilo spoznati Joseja.

Kdo bi si mislil, da lahko majica I <3 NY ima tak učinek. Hodeč iz zadnjega lokala in na poti v posteljo sva zaslišala, kako je nekdo v Ebonics English zavpil “I love NY! That’s my city, Playa!”

Obnivši se okoli sva zagledala črnca z dreadlocksi, ki se nama je na vsa usta režal in vlekel, po vonju sodeč, zeliščni zvitek.

No, ena reč je vodila k drugi in skupaj smo preživeli naslednjih nekaj ur. Tip je diplomiral iz pedagogike in psihologije, nato pa je vse skupaj poslal v tri pisane marjetice (parafraziranje njegovih besed) in se odpravil potovat. In tako potuje po svetu že deset let, opravlja različna dela, živi svoje sanje. Dal nama je tudi nekaj praktičnih napotkov za ogled Angkor Wata (kako priti do za javnost malček manj dostopnih delčkov v izogib gužvi, na primer.)

Enivej, po slabih treh urah spanca, sva spakirala in se usedla na avtobus do Phnom Penha, kjer sva prestopila na avtobus za Siem Reap, na katerem sedaj klamfam tele vrstice. Vsega skupaj bomo imeli okoli 4–5 ur zamude, kar je pravzaprav rekord za Kambodžo (v negativno smer). No bomo videli.

Kakorkoli že, dovolj tipkanja za danes. Naslednji updejt, ko bo kaj pametnega za napisat.

Lp iz “avtoceste” NH5.

One thought on “Najboljši načrti so tisti, ki se lahko spremenijo

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *