Namesto zadnjega petdnevja…

Namesto dogodkov zadnjih petih dni, ki jih bom le bolj ali manj bežno omenil, se bom tokrat raje osredotočil na manj “senzacionalne” in hkrati bolj poglobljene in sociološko-kulturološko-psihološke elemente mojega bivanja v tem mestu.

Pisal sem že, da je Kairo mesto, ki popolnoma presega vse pojme, ki se za opisovanja mest uporabljajo v Sloveniji. Morda ne ravno s temi besedami, vsekakor pa je bilo iz zapiskov to razvidno. Za vse, ki so morda že malo pozabili, bom tukaj na kratko še enkrat povzel svoje misli o Kairu (čeprav ne garantiram, da bo vse to dejansko kratko).

Za človeka, ki je odraščal v mestecu s 15-20 tisoč ljudmi in ki iz vidika svoje lastne kulture definira prestolnico kot mesto, v katerem prebiva okoli 350 tisoč ljudi, je Kairo nekaj nepredstavljivega. Že res, da na televiziji neprestano spremljamo razne ameriške nadaljevanke, ki se dogajajo v zahodnih večmilijonskih velemestih. Vsaj na ta način dobimo tudi mi neko predstavo o tem, kaj metropola pravzaprav je. Marsikdo tudi potuje v prestolnice evropskih držav, morda celo v Ameriko, in tam na lastne oči, ušesa, nos, jezik in nenazadnje na lastni koži izkusi, utrip pravega velemesta. Pa vendar. New York ima nekaj čez 8 milijonov ljudi. London nekaj manj kot 8 milijonov. Budimpešta “le” 2 milijona. V primerjavi z Ljubljano in pravzaprav celo Slovenijo se to sicer sliši ogromno, ampak v primerjavi z mestom, kot je Kairo, ki ima med 20 in 25 milijonov prebivalcev? Šele zadnje dneve sem opazil, kako sem bil poln adrenalina prva dva tedna. Neprestano navdušen, vse me je zanimalo, vse me je fasciniralo, mesto se mi je zdelo kot gromozanski labirint, v katerem se ne bom nikoli zares znašel, saj sem še zmeraj razmišljal v merilih Ljubljane. Prvih nekaj dni sem poskušal na vsak način nekje najti zemljevid celotnega Kaira. Bolj so me domačini čudno gledali, ko sem jih spraševal, kje bi dobil kaj takega, bolj sem bil prepričan, da je za to pravzaprav kriva njihova nerazgledanost in nič drugega. Kako sem se motil. Zemljevid celega mesta deluje za Mursko Soboto. Zemljevid celega mesta deluje za Ljubljano. Morda tudi še za Budimpešto. Ko pa se znajdeš v mestu, ki ima v enem samem okrožju toliko ljudi, kot cel New York, pa koncept zemljevida popolnoma odpove. Mursko Soboto lahko celo spoznaš v treh dneh. Ljubljano v treh mesecih. Budimpešto verjetno v treh letih. Zdi se mi pa, in domačini ter raznorazni ljudje, ki sem jih spoznal tukaj, ki živijo v Kairu že več let, to potrjujejo, da je popolnoma nemogoče poznati cel Kairo. Da sem se navadil na to misel, sem očitno potreboval dva tedna. Zdaj relativno dobro poznam okolico šole in naše okrožje Mohandesin, poznam nekaj otoka Zamaleka in nekaj centra med trgoma Tahrir in Tala’at Harb. Znajdem se dovolj, da v primeru, da se izgubim, lahko ustavim prvi taksi, ki me bo odpeljal nekam, od kjer bom znal sam priti domov. Vem kje kupiti hrano, vem kam iti jest, vem kje dobiti internet, v primeru da tu odpove. In na ta način deluje tudi veliko domačinov. Včasih se zdi, da “turisti”, ki sicer živijo v Kairu že nekaj časa, le-tega poznajo bolje od domačinov, ki ponavadi dobro poznajo le dele mesta, kjer živijo, se šolajo ali delajo, za ostale pa pač vedo, kje so, a se s podrobnostmi ne ukvarjajo.

Zanimivo pa je, da se mi Kairo, kljub svoji ogromnosti, nikoli ni zdel grozen. Nikoli nisem imel občutka, da se v njem ne bi mogel znajti. Pravzaprav sem se v tem več-kot-20-milijonskem mestu že od začetka počutil veliko bolj domače, kot na primer v Budimpešti, kjer sem zadnja leta vsako leto vsaj nekaj dni. Jezik razumem približno enako dobro, tako da to ne more biti vzrok. Približno enako število ljudi, s katerimi sem prišel v kontakt po naključju, govori angleščino, tako da tudi to ne more vplivati. Budimpešta je v Evropi in je verjetno zato razmeroma varna, v Kairu pa je vsaj v bolj turizmu izpostavljenih in bogatejših delih mesta tako ali tako policija na vsakem ovinku, tako da tudi občutek osebne varnosti ne more vplivati na moje mnenje. Kaj bi torej lahko bil vzrok, da se počutim v več kot desetkrat večjem mestu toliko bolj samozavestnega in stabilnega, čeprav se nahaja na tako pojmovani črni, nerazviti, zaostali in podobno ne-laskajoče poimenovani celini? Kdo ve. Gotovo pomaga občutek, za katerega sem sicer mislil, da je že zdavnaj izginil, pa očitno ni, namreč, da ljudje name (ne) gledajo drugače zaradi barve kože. Tukaj sem že večkrat slišal, pa ne le od uličnih prodajalcev, ki se ti poskušajo na vsak način prikupiti ampak tudi od nekaterih domačinov, ki sem jih malo bolj spoznal, da bi lahko brez problemov trdil, da sem vsaj druga generacija priseljenca. Tukaj je moja fizična zunanjost povsem vsakdanja in ta občutek je resnično neprecenljiv. Povprečni član množice, ki se na vse kriplje trudi biti drugačen, izstopati in nasploh distancirati od povprečja, če ne drugače vsaj s fizičnim videzom, si sploh ne more predstavljati, kako utrujajoča prirojena drugačnost, ki je ne moreš enostavno obleči ali sleči, lahko postane.

No, v Kairu name gledajo drugače zato, ker je jasno, da sem turist, in si večina prodajalcev obeta dober zaslužek, preostali Kairčani pa so preprosto radovedni in jih tujci zanimajo.

Ta občutek, da ne izstopaš, pa ni vezan le na videz. Zdaj, po dveh tednih med mojimi tukajšnjimi prijatelji, lahko mirne duše rečem, da so name vsi po vrsti naredili vtis. Simona, Paula, Christina, Francesco in Mario, prijatelji, s katerimi tukaj preživim največ časa, pa tudi ostala družba so popolnoma drugačni od večine ljudi, ki jih človek sreča doma.

In kaj je ta velika razlika, da si zaslužijo tako hvalo, s katero, kot veste vsi, ki me poznate, ponavadi nisem ravno razsipen? Vsi imajo cilje, sanje in dovolj poguma, da jih začnejo uresničevati. Nihče izmed njih ni le eden izmed množice. Politično korektno je trditi, da je vsak človek edinstven in da so posploševanja nepravična. Pa je to res? V človeški naravi je, da zaradi lažjega pomnjenja in procesiranja misli in spominov vse izkušnje in spomine, uvrstimo v različne skupine. Na primer, skupina prijateljev iz osnovne šole, s katerimi smo se družili le občasno, skupina “piflarjev”, skupina žurerjev… No, Lepota te družbe tukaj je prav v tem, da smo se našli ljudje vseh mogočih ozadij, starosti, poklicev, izobrazb in interesov, ki se od povprečja razlikujemo že zato, ker smo pripravljeni zaradi določenih razlogov podati v neznano in popolnoma drugačno okolje iz preprostega razloga, da bi se naučili jezik. Skupaj se zabavamo in debatiramo doktorji znanosti, študenti, pavzerji, turisti, dijaki, ki so pravkar končali srednjo šolo… Nikogar ne zanima ali imaš diplomo, maturo, ali si bel ali črn, Američan, Italijan, Švicar ali Korejec, vsi se odlično razumemo in skupaj prav lepo delujemo. Nobenih “spletk”, nobenega trača, prepirov… Zavedam se, da se poznamo šele dva tedna, vendar sem precej prepričan, da do tega tudi po dveh letih ne bi prišlo. Zakaj? Ker pri vseh teh ljudeh vsaj jaz čutim določeno energijo, ki jih žene naprej proti sanjam in ciljem. Nihče ni malenkosten. Nihče ni zamerljiv. Nihče se ne jezi zaradi malenkosti. Vsi vemo, da se lahko zanesemo na vse. Ko smo bili na salsi je ena od deklet dobila sporočilo od doma, da je njen oče umrl v prometni nesreči. Poznali smo se manj kot dva tedna, pa se je vseeno celotna družba dvignila in jo pospremila domov ter poskušala enostavno biti tam za njo. Ko je druga punca, ki ima hipoglikemijo, doživela hud padec sladkorja, se je pouk prav tako bolj ali manj ustavil, dokler si s pomočjo koka kole in snickersa (vsaj v takih primerih pride prav) ni opomogla. Nihče ni bil jezen, ker se mu je “odžiral dragocen čas pouka, ki ga je drago plačal”. Nihče ni zavijal z očmi.

Ljudje, ki tu skupaj doživljamo vse te stvari, preprosto vsaj poskušamo biti pristni in si pomagati, kolikor je mogoče. Tisti, ki so boljši v arabščini, pomagajo začetnikom. Boljši pogajalci za cene pomagajo bolj mehkosrčnim. Bližje popolni družbi Smrkcev gotovo ne moremo priti. Le da tu tudi koncepta “vodje družbe” ni. Tudi skupinice znotraj družbe ne obstajajo. Vsaj ne v pomenu, kot to lahko hitro opazimo na šolah in v službah doma.

Po eni strani mi je rahlo žal, da bom ostal le še 2 tedna. Po drugi strani pa mi nekaj pravi, da še ni čas, da bi se sem preselil za dalj časa. Zdi se mi, kot da bi to potovanje bilo manj namenjeno učenju arabščine, kot pletenju poznanstev, za kakršna bi moral doma presejati ogromno število ljudi, tukaj pa se preprosto nahaja celotna koncentracija takih oseb.

Mesto samo je sicer zelo zanimivo, morda ne ravno lepo, ti pa da misliti. Prav tako kot tudi piramide in sfinga. Pisal sem že, da mi je ta izkušnja uničila mojo predstavo o teh zadevah, kar drži še zdaj. Vendar pa mi je v zadnjih dnevih po glavi hodilo nekaj drugega. Že res, da sfinga sama po sebi ni nič posebnega. Da so piramide v končni fazi le kup kamenja. Da so znameniti štiri tisoč let stari hieroglifi, ki so še zmeraj originalno rdeče barve še zmeraj le risbice, ki so jih pač klesali v kamen in v končni fazi nič bolj impresivne kot risbice otrok v osnovni šoli. Vendar pa sem se zadnje dni začenjal spraševati, kakšni so morali biti ljudje, ki so vse to zgradili in ustvarili? Kakšni so morali biti ljudje, ki so imeli dovolj samozavesti, da so si pred 4000 leti sploh upali sanjati, da bi lahko brez kamel ali konj prepeljali 30-tonske kamne več sto, če ne več tisoč kilometrov daleč. Kakšni so morali biti ljudje, ki so si pred 4000 leti sploh upali pomisliti, da bi to pot opravili po vodi. In nenazadnje, kakšni so morali biti ljudje, ki so imeli dovolj “jajc”, da so to dejansko tudi izpeljali?

In potem se človek vpraša, kaj se je z njimi zgodilo? So jih “spridili” Rimljani? So jih spridili Turki? Morda Arabci? Iz naroda, ki si je upal sanjati, so se spremenili v narod, ki mu smisel življenja predstavlja dobesedno goljufanje in izkoriščanje turistov, ki mu je učinkovitost egiptovska vas in ki je na splošno skorumpiran do zadnje pore. Od domačinov sem izvedel, da je povprečna plača v Kairu okoli 500 LE na mesec (70€), medtem ko povprečni policist lahko z vsemi podkupninami zasluži na dan. In to ni šala. Eden od mojih novih egiptovskih prijateljev, Amged, ki dela za mednarodno podjetje in posledično ima tudi relativno zahodno plačo, se okoli prevaža v precej dobri zadevi. V tednu dni, kar ga poznam, smo se skupaj peljali dvakrat. Na teh dveh vožnjah so mu 3x pregledali VSE dokumente. Pa tudi med sprehodi po mestu hitro opaziš, da policija preverja le drage avtomobile, pri čemer vse kripe, ki po evropski zakonodaji niso več niti za na odpad, nemoteno vozijo.

Iz naroda uresničevalcev sanj torej v narod prevarantov in ozkoglednežev. Žalostno. Na srečo pa to velja le za povprečje, ki pa je žal turistom najbolj vidno. Kot je očitno, tu že norma, sem spoznal in se spoprijateljil s celim kupom egiptovskih intelektualcev, ki pa večinoma komaj čakajo možnost, da gredo kamorkoli drugam. Dubaj, ali pa zahodni svet. Zavedam se, da je najverjetneje tudi pred štirimi tisočletji povprečje bilo, pač, povprečje, vendar pa sem precej prepričan, da ga takrat niso vodili prav tako povprečneži.

Kaj naj še rečem, v Egiptu sem spoznal kar nekaj stvari. Zdaj sem prepričan, da bom prej ko slej zaživel v resničnem velemestu in ne le v velevasi, saj se počutim tu neprimerno boljše. Sem pa tudi prepričan, da ne bom nikoli živel v samem centru ali pa pod 10 nadstropjem. Onesnaženost zraka tu je prav neverjetna, kar je najverjetneje posledica dejstev, da je večina avtomobilov starejša od mene, najverjetneje že več desetkrat laično popravljana, da je najkvalitetnejši bencin tu 92-oktanski in verjetno osvinčen. Skratka zrak je katastrofalen, pa tudi neprestani zvok trobelj ni ravno blagodejen. Spoznal sem tudi, da nikoli ne mislim živeti nekje, kjer sem v zvočnem dometu več kot enega minareta. Medtem ko lahko ob uporabi ene same kasete klic k molitvi zveni prav prijetno, pa ob mešanju desetih različnih kaset s slabimi zvočniki in rahlim časovnim zamikom vse skupaj postane hrup, približno tako, kot če ti na ušesa bije plat 30 različnih neusklajenih in neuglašenih zvonov, kot se dogaja v centru Ljubljane.

No, za zaključek pa lahko še malček opišem kako in kaj se je zadnjih 5 dni dogajalo, da me ne bo kdo obtožil pretiranega filozofiranja.

14. smo imeli v naši rezidenci poslovilno zabavo za našega portugalskega kuharja Alexa (že zdaj pogrešamo njegovo hrano xD). Človek se je izprsil in že prejšnji dan začel pripravljati razne prigrizke, kar je potegnil še v dan žura, in tako smo lahko uživali ob piščancu v curry omaki, portugalski verziji čuftov v paradižnikovi omaki, raznih majhnih sendvičkov z mesom in zelenjavo, čipsu, kokicah, Mario je poskrbel za vse šišoholike, s Francescom sva poskrbela za glasbeno-plesno spremljavo zabavo (salsa afkorz xD), snemali smo, slikali smo, skratka žur do jutranjih ur (kljub “policijski uri” – ob 11h morajo gostje zapustiti rezidenco, ko pa smo oba varnostnika, Mohameda in Mohameda, podkupili s pivom in šišo pa je bilj probljem več ne spljoh xD). In najlepše pri vsem tem? Naslednji dan je bil dan za čiščenje, kar pomeni, da je do ure, ko sem se zbudil, bilo stanovanje že v pred-žurnem stanju, za kar se klanjamo ILIjevim čistilkam.

15. me je Mario peljal na “tržnico”, ki mo ju je pokazala njegova nemška sostanovalka, ki živi v Kairu že kar nekaj časa. Za razliko od že opisanega trga Khan el Khalili, pa je tale tržnica bila pristna in ne turistična. Nihče te ni skoraj na silo vlekel v trgovinice, nihče ti ni vsiljeval svoje robe, vsi so samo bolj ali manj indiferentno opazovali dva turista, ki se sprehajata okoli in ogledujeta stvari. No, bila sva na lovu za tobakom za vodne pipe, ki ga je Mario želel kupiti, in sva ga na koncu tudi našla, ter veselo odpujsala domov.

16., torej včeraj, sem bil povabljen na Jasnin rojstni dan (Jasna je naša punca, ki v Kairu živi že dve leti in me je kot prva tu lepo sprejela in mi razkazala nekaj zadev ter v glavo vcepila vsaj osnovno orientacijo – slava ji xD), ki smo ga praznovali na tradicionalni egiptovski nil-ladjici feluki. Slik je v galeriji več kot preveč, tako da se v detajle ne bom spuščal, ji pa še enkrat želim vse najboljše, največje in najbogatejše ter najzdravejše 😉

Danes pa sem dan prebil doma. Očitno sem izgubil Mobitelovo SIM-kartico in 2GB spominsko za fotoaparat (ki sta bili prikladno skupaj v isti škatlici), bom pa seveda še glodal okoli, če se kje pojavita. Drugače pa sem celo popoldne preživel na računalniku, bral mange in poslušal glasbo zatopljen v globoko introspekcijo, katere proizvod pravkar berete (oziroma pravkar končujete z branjem).

Zvečer se obeta še poslovni sestanek Švica-Slovenija-Egipt, o katerem pa ne bom poročal, saj je top WC! 😉

Lp iz Kajra.

One thought on “Namesto zadnjega petdnevja…

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.