Ljubljeni vodja Piratov s končno rešitvijo za starejše oziroma nesporazum par excellence

V zadnjem mesecu dni sem opazil dva nesporazuma o meni, ki ju z malcek umetniške svobode najlažje strnem v misel, da sem “Ljubljeni vodja Piratov s končno rešitvijo za starejše. Koliko je zares ura pa v naslednjih odstavkih.

Nesporazum #1: Piratska stranka = One-Man Band?

Ker smo Pirati na listi kandidirali le in samo enega kandidata – mene –, so se pojavile govorice, da gre za moj projekt, s katerim se bom izstrelil v vesoljno slavo in ki mi bo omogočil zavladati svetu, vesolju in sploh vsemu.

Poleg podrobnosti, da bi to pomenilo, da sem sam sposoben navdušiti za neko idejo celo ekipo ljudi in jih motivirati, da mi na lastne, pogosto nezanemarljive stroške sledijo in me brezpogojno ubogajo, bi to pomenilo tudi, da sem praktično sam in brez denarja sposoben manevrirati do 2,5 % na volitvah.

Skoraj želim si, da bi bil tako karizmatičen in da bi imel take voditeljske sposobnosti. »Žal« pa so Pirati projekt, ki se je začel še preden sem se mu pridružil. Sicer sem bil zraven – s presledkom – praktično od začetka druge iteracije, vsekakor pa je trenutno stanje posledica dela predane skupine ljudi, za katere si štejem v čast, da lahko z njimi sodelujem. Zlasti Rok Andrée, sekretar, ki že 4 leta vlaga v Pirate svoj pot in barvo las (sivine, kolega, sivine), si vsekakor ne zasluži biti zreduciran zgolj na neimenovanega »miniona«.

Nesporazum #2: Rolando B. V. Ferreira ne mara starejših?

Dejstvo je, da po definiciji nikogar ne spoštujem zgolj zaradi EMŠA (ali česarkoli prirojenega). Petindvajsetletnik, ki se leta 2014 uspešno bori za preživetje, bo zame zmeraj bolj spoštovanja vreden od petinosemdesetletnika, ki se je v socializmu moral resnično hudičevo truditi [/s], da je našel prvo službo, v kateri je nato lahko delal do upokojitve.

Zmeraj se bom boril za pravico vsakogar, da pove nekaj pametnega, da stori nekaj pametnega in da dobi možnost zastopati nekaj pametnega. Starost je pri tem irelevantna, kot so irelevantni tudi spol, rasa, veroizpoved, spolna usmerjenost ali karkoli drugega.

Kljub temu pa ne moremo mimo dejstva, da Slovenije v stanje, v katerem je, niso spravile generacije rojene v devetdesetih, niti v osemdesetih ali sedemdesetih.

Nekateri tovrstno retoriko razumejo kot pripisovanje krivde za današnjo stanje starejšim. Mogoče je to tudi res. Ampak meni osebno je popolnoma vseeno za to, kaj je bilo, če mi to ne pomaga pri reševanju situacije. Zanima me, kako bi stanje izboljšali. In ker mi moj možgan ne dovoli slepo zaupati nikomur, kaj šele tistim, ki priložnosti za izboljšanje niso izkoristili v preteklih desetletjih, nagovarjam zlasti in predvsem tiste, katerim priložnost za izboljšanje stanja še ni bila dana in ki bodo dejansko čutili dolgoročne posledice današnjih odločitev – mlade.

Zmeraj bom vesel pomoči in nasvetov posameznih starejših, ki se izkažejo s svojimi znanjem, izkušnjami in racionalnostjo. Zmeraj bom z veseljem sodeloval z njimi, tudi z veseljem jih podprem in/ali povabim k Piratom.

Vsakemu človeku z veseljem dam priložnost, da se izkaže. Oprostili pa mi boste (ali pa tudi ne), da se ne bom klanjal nikomur zgolj zato, ker je bil rojen pred mano. Odpade.

In če se odločite, da me zaradi tega, ne želite podpreti, je to povsem vaša odločitev. Na srečo zmeraj imate alternativne možnosti tudi med Pirati. Smo pisana druščina vseh starosti in imamo tudi starejše (od mene), ki jih brez najmanjšega pomisleka podprem. Moje spoštovanje so si namreč prislužili – z dejanji, z mislimi in z aktivnostjo, ne zgolj zato, ker so imeli priložnost biti pionirčki.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *