Prekmurščina je jezik – sprijazni se s tem

Ko sem odraščal, nikoli nisem bil eden popularnejših med svojimi sošolci. Razumljivo — če so človeku bližje od druženja računalniki in namizne igre, se ne vklopi najbolj. Zato se nisem nikoli počutil pretirano vezanega na domače kraje … razen preko ene vezi — prekmurskega jezika. Ironično je, da smo doma govorili slovensko; prekmurščine sem se pravzaprav naučil v vrtcu. Ampak od takrat je bila zame vselej nekaj posebnega. Ko so nas v osnovni šoli učili, kako “pravilno” slovensko naglaševati besede, sem se spraševal, kako si lahko nekdo vzame pravico, da označi tzv. materne govorce jezika za nesposobne pravilne izgovorjave. Ko so nas silili s širokim ô-jem, sem si razbijal glavo z vprašanjem, zakaj se mi moramo naučiti izgovorjave “gôra”, medtem ko se Ljubljančanom ni treba naučiti npr. izgovorjave priimkov Vöröš ali Türk — to me je začelo še bolj motiti, ko je bil Türk predsednik. Nihče ne more trditi, da je razlika med gôra in góra večja kot med Türk in Tirk, argument, da je široki o del slovenščine, ü in ö pa ne, pa izhaja zgolj iz egocentričnosti slovenističnih avtoritet, ki se pač ravnajo po jezikovnih sposobnostih Ljubljane in okolice.

Zadnja kaplja čez rob pa je bila, ko nam je bilo pri slovenščini v gimnaziji zagroženo, da bodo posledice, če se bo kdo drznil izgovoriti priimek Prešeren po prekmursko namesto Prešéren. Na srečo je vsaj prof. Balajc pri geografiji imel pravilo, da če kdo zine Minhen ali Keln, da bo problem, kar je vsaj delno blažilo situacijo.

No, proti koncu študija prevajalstva, ko je prišel čas za pisanje diplomske naloge, sem razmišljal, česa bi se lotil. Lahko bi zagrizel v “klasične” teme, a zakaj? Od tega ne bi nihče imel ničesar. Zato sem se raje lotil nečesa, na kar sem lahko ponosen — naredil sem analizo razumevanja Küzmičevega prevoda Biblije v prekmurščino (na voljo na spletu in v knjižnici MS). Rezultati so bili porazni. Prekmurščina je do danes že izredno razvodenela.

Pa vseeno, zakaj se spuščam v to?
29. maja naslednje leto praznujemo 100. obletnico razglasitve Murske Republike. Leta 2021 se bo pisala 250. obletnica prve izdaje Küzmičevega Nouvoga zakona v jeziku, ki sta ga Čop in Krek priporočala Slovencem kot “zgled čiste arhaične slovenščine”.

“Po letu 1800 so se v osredju začeli zanimati za prekmurski knjižni jezik, ki sta ga svojim rojakom priporočala najprej Jernej Kopitar in Matija Čop, in sicer sta jezik Küzmičevega prevoda nove zaveze postavljala pred katoliški Japljev prevod in ga priporočala osrednjeslovenskim piscem kot zgled čiste arhaične slovenščine.” — Marko Jesenšek

Skratka, prekmurščina, ki ne le, da ima večstoletno knjižno tradicijo, ki je imela svojo državo, čeprav zgolj nekaj dni, 72 let pred slovenščino in ki sta jo že v 19. stoletju postavljali za zgled dve za slovenščino bojda razmeroma pomembni osebi, je dandanes ponižana na nivo narečja slovenščine — jezika, ki je od nje po besedah omenjenih mlajši.

Pa da ne bo pomote, ne moti me, da ima Slovenija svoj esperanto, tj. slovenščino. Menim pa, da je edino pravično, da se tudi prekmurski jezik prizna kot to, kar je — polnokrvni jezik s svojo zgodovino, ki ga je treba ohranjati kot neprecenljivo zgodovinsko dediščino.

Tako kot je slovenska identiteta povezala slovenske pokrajine, tako prekmurščina povezuje Prekmurje v eno celoto, ki mora delovati kot taka, če ne želi za zmeraj ostati zgolj periferna provinca.

In kako do tega? Iz dveh strani, seveda.

Sodobna prekmurščina potrebuje novo, opisno slovnico. Opisno, ker nočemo ponavljati napak slovenščine, tj. jezikovnega fašizma, ki tzv. maternim govorcem očita, da govorijo narobe. Ali nekdo na šalato vlije/vlige geci/jeci? Jo pojej/pogej z ražuško/rašiško? Vseeno je.

Prekmurščina je naš skupni jezik, ker jo prepoznamo kot prekmurščino, ne zato, ker vsi govorimo popolnoma enako. Ravno v tem tiči njeno bogastvo in to je tisto, kar moramo zabeležiti v opisni slovnici. Slovnica mora opisati, ne predpisati, obstoječo prekmurščino, nato pa se mora razvijati hkrati z jezikom.

Prepričan sem, da če vsaka prekmurska družina, ki je ponosna na svoj jezik in si to lahko privošči, donira zgolj en evro, lahko zberemo dovolj, da financiramo tak projekt. S kombinacijo nekaj jezikoslovcev/študentov jezikoslovja, ki projekt vodijo in organizirajo, ter pomoči javnosti pri zbiranju jezikovnega gradiva, “nej vrag”, da ne bi zadeve izpeljali.

Druga pot pa vodi preko pravnega sistema.

V Evropski listini o regionalnih ali manjšinskih jezikih je zapisano:

Države članice Sveta Evrope, podpisnice te listine,

[…]

upoštevajo, da varstvo zgodovinskih regionalnih ali manjšinskih jezikov v Evropi, med katerimi so nekateri v nevarnosti, da bodo sčasoma izumrli, prispeva k ohranitvi in razvoju evropskega kulturnega bogastva ter tradicij;

upoštevajo, da je pravica do uporabe regionalnega ali manjšinskega jezika v zasebnem in javnem življenju neodtujljiva pravica v skladu z načeli, vsebovanimi v Mednarodnem paktu Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah, ter v duhu Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

[…]

To je pravzaprav to, za kar gre. Zdaj je treba Ljubljano prepričati le, da je prekmurščina regionalni jezik in ne zgolj narečje. Po vsem, kar sem povedal do zdaj, bi to moralo biti jasno že vsakomur. Skratka, cilj je, da sestavimo in v Parlament podamo predlog zakona, s katerim bo prekmurščina klasificirana kot regionalni jezik v skladu z omenjeno listino.

Pozor — to ne pomeni, da bo prekmurščina nadomestila slovenščino, niti da bo postala uradni jezik, čeprav se slednjega ne bi branil. Gre predvsem za 8. člen, natančneje o delu, ki določa nudenje možnosti neobveznega pouka regionalnega jezika, in za 12. člen, ki govori o spodbujanju kulturnih dejavnosti in ustanov. 

Predlog zakona zahteva le 5000 podpisov. Prekmurje ima torej več kot dovolj ljudi, da tak predlog pride v roke poslancem.

In zdaj, ko smo vse to razložili, je edino vprašanje, ali imamo kot regija dovolj hrbtenice, da se zoperstavimo Ljubljani.

Imamo dovolj jajc, da ob 100. obletnici Murske Republike imamo spisano Slovnico sodobnega prekmurskega jezika? Imamo dovolj ponosa, da ob 250. obletnici izdaje Nouvoga zakona prekmurščina ne bo več narečje ampak polnokrvni jezik?

One thought on “Prekmurščina je jezik – sprijazni se s tem

  1. Barbara Györfi on

    Očitno nemamo. Mirno dopüščamo, ka je v učbenikih pesem Marko skače zapisana kak štajerska pesem. Doma hranin fotke, kak zanemarjeni je znameniti balkon pri Zvezde, s keroga je Tkalec razglasil Mursko republiko, čeprav v Zvejzde poteka Trumpovska prenova hodnikof pa wc-jov.
    Prekmurci smo domoljubi samo na načelni ravne, gostilniško, gda bi pa trbelo kaj za tou napravite, nas nega nige. Takak pri drügih stvarej nej. Ker nan tak nej trbej prevzeti nikšne odgovornosti za sebe, ka te lejko mirno za fse krivimo Lublano.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.