Rešitev za avtorski kontraktocid – nemška zakonodajna kopipašta

Danes sem se zopet počutil mazohistično, zato sem začel prebirati članke o “reformah” zakonodaje glede avtorskih pogodb. Čeprav je cel koncept, ki ga pri nas uvajajo, socialna bomba, lahko razumem, zakaj take spremembe. Slovenske vlade imajo “čudovito” lastnost, da se zmeraj spravijo zdravit simptome, namesto da bi kači preprosto odsekale glavo.

In kaj je ta kača? Z drugimi besedami, kaj imajo skupnega vse oblike začasnega dela?

Možnost zlorabe s strani delodajalca.

Študentsko delo je mogoče zlorabljati, ker za delodajalca pomeni nižje stroške in manj obveznosti.

Avtorsko pogodbo je (bilo) mogoče zlorabljati, ker (je) za delodajalca pomeni(-la) nižje stroške in manj obveznosti.

Delo preko s.p.-ja za le enega delodajalca je mogoče zlorabljati, ker za slednjega predstavlja nižje stroške in manj obveznosti.

Ali to pomeni, da je koncept študentskega dela samega po sebi slab? Ne. Prav tako to ne pomeni, da je slabo delo preko avtorskih pogodb ali s.p.-jev. Nikakor. A država potrebuje denar in zato začne stiskati tam, kjer je verjetnost upora najmanjša. Pri tistih, ki tako ali tako komaj preživijo z že tako negotovimi prihodki iz začasnega dela.

Ne razumite me narobe – sam v celoti podpiram možnost dela na način, ki ga nudijo npr. avtorske pogodbe. Sam bolj cenim svobodo, ki jo tako imam, kot tisti teden dni plačanega dopusta. Prav tako bolj cenim svobodo, da delam za več strank, kot da mi ni treba razmišljati o plačevanju zavarovanja. Raje delam 2 tedna po 16 ur na dan in 2 tedna počivam, če to želim, kot da na delovnem mestu sedim 8 ur na dan, čeprav mogoče sploh ni dela. To je moje osebno mnenje in ne dvomim, da nisem edini, ki tako razmišljam.

Vendar pa tudi mene moti nelojalna konkurenca, ki nastaja, ker delodajalci lahko zaradi trenutne zakonodaje ljudi na veliko molzejo.

No, med svojim mazohističnim brskanjem po spletu sem spet pomislil, kako fino bi bilo, da bi ljudje vložili pobudo za referendum proti spremembi avtorske zakonodaje. Spet sem si ogledal Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi. No, tam mi je pogled zašel tudi na del o vložitvi predloga zakona (IV/58). Le pet tisoč ljudi je potrebnih za to. Pet tisoč ljudi in obilica dela, saj Poslovnik državnega zbora v delu o zakonodajnem postopku (2/115) zahteva kar kompleksno vsebino predloga.

Ker sem optimist, me tudi to ni ustavilo, in tako sem začel razmišljati, kaj bi pravzaprav bile ustrezne spremembe, da bi bila država sita, bančni računi ljudi pa celi. Predlog zakona obvezno mora vključevati primere ureditev drugih držav EU, zato sem se odločil malček pobrskati po avstrijski in nemški ureditvi, ko ju že naši imajo tako v čislih. Pot me je zanesla na wikipedijo (o verodostojnosti kdaj drugič, recimo le, da razmeroma zaupam člankom, ki so polni povezav na zadevne dele zakonov, o katerih govorijo) in tako sem pristal na strani o Scheinselbstständigkeit – navidezni samostojnosti.

Na kratko rečeno, če gre zaupati temu, kar v tem vnosu piše, je to, vsaj po mojem mnenju, rešitev za dobesedno vse slovenske težave z zlorabo vseh sistemov dela, ki nudijo delodajalcem koristi na račun delavca.

In za kaj gre pri tem? Prevod iz wikipedije:

Za navidezno samostojnost gre, ko delovno aktivna oseba nastopa v vlogi samostojnega delavca, čeprav je glede na vrsto svoje dejavnosti zaposlena oseba. Pri tem se prikriva delovno razmerje, ki se ga označi kot sodelovanje s samostojnim delavcem, v izogib izdatkom, omejitvam in formalnostim, ki jih prinesejo delovnopravna zakonodaja, zakonodaja, ki ureja vse vrste prispevkov in davčna zakonodaja. To še posebej zadeva samostojne delavce in podizvajalce. Navidezna samostojnost pomeni, da dolžnosti iz naslova socialne varnosti in davkov niso bile izpolnjene.

In kaj to pomeni? Če nekdo z delodajalcem sodeluje na način, ki je praktično identičen klasični zaposlitvi, se ga z vidika davkov in prispevkov tudi obravnava na ta način.

Če se ugotovi, da gre za navidezno samostojnost, se izračunajo prispevki, pri čemer se v primeru namernega ohranjanja stanja navidezne samostojni lahko retroaktivno izračunajo in tudi zaračunajo prispevki za do 30 (!) let, z izjemo zadnjih treh mesecev, za delodajalca in do treh mesecev za delojemalca. Pri tem je prepovedan kakršenkoli zahtevek delodajalca proti delojemalcu za povrnitev teh prispevkov, ne glede na namernost ravnanja obeh.

In, kar je najlepše, postopek za ugotavljanje stanja navidezne samostojnosti lahko sproži tako delodajalec kot tudi delojemalec sam.

Poleg tega nemški sistem predvideva, da je v tem primeru mogoče s tožbo pravno prisiliti delodajalca, da delojemalcu prizna celoten status zaposlenega v skladu z delovnopravno zakonodajo, kar pomeni pridobitev pravic do plačanega dopusta, zaščite pred odpustitvijo ipd. Za češnjo na vrh torte pa to pomeni tudi, da mora v prihodnje delodajalec plačati svoj delež prispevkov za socialno varstvo, da mora delodajalec plačati retroaktivno ugotovljene prispevke, vključno z deležem, ki bi ga sicer plačal delojemalec, in v primeru, da je bil delojemalec ves čas prostovoljno zdravstveno zavarovan, dobi ta vplačila povrnjena.

Pa naj še kdo reče, da ni razloga, da Nemčija drži nad vodo 2/3 EU.

Kakor sam razumem navedeno, je tak sistem čudovita rešitev, saj nikakor ne prizadene delodajalcev, ki s svobodnimi delavci dejansko sodelujejo na projektni osnovi – torej v pravem pomenu besede –, hkrati pa prisili tiste, ki “redno zaposlujejo” preko raznoraznih pogodbenih, samozaposlitvenih in študentskoservisnih mahinacij, da trikrat premislijo, ali želijo tvegati, da jih kdo “dobi” pri podpiranju navidezne samostojnosti.  Navsezadnje gre pri tem, vsaj v Nemčiji, za kombinacijo dela na črno in neplačilo prispevkov ter davkov.

Kar po mojem mnenju Slovenija potrebuje je sprostitev delovnopravne zakonodaje na način, ki bo omogočal večjo fleksibilnost trga delovne sile. Ljudje morajo imeti možnost, da na zakonit način delajo, ne da bi pri tem potrebovali doktorat za navigiranje skozi vse pravne zanke, delodajalci pa morajo imeti možnost, da nekoga zaposlijo zgolj za posamezen projekt, ne da bi bili zato kaznovani z davčnimi in pravnimi poleni pod noge in v glavo.

Osebno bi se zavzemal za odpravo vseh obstoječih oblik pogodbenega in začasnega dela. Namesto tega bi vpeljal sistem, ki bi poznal:

  1. pogodbo za nedoločen čas (ki bi obvezno vključevala klavzulo o največ polletnem poskusnem obdobju), kot obstaja že zdaj,
  2. status samostojnega podjetnika z vsemi plusi in minusi, ki jih ima že sedaj, le da bi uvedel obvezno obračunavanje DDV-ja in
  3. splošno pogodbo za honorarno delo, ki bi nadomestila vse ostale oblike. Za koriščenje tega bi se ljudje s svojo davčno številko in bančnim računom morali registrirati na DURS. Ko bi želeli opraviti neko delo, bi delodajalcu preprosto posredovali svojo davčno številko, ta bi nato nakazal plačilo na posebni DURS-ov bančni račun z ustreznim sklicem (z davčno delavca), nakar bi DURS znesek brez davka v višini davka na dohodke pravnih oseb nakazal na račun delavca. To pogodbo bi bilo mogoče uporabljati, dokler ne bi povprečni mesečni zasluženi znesek v koledarskem letu presegal višine minimalne neto plače s prištetimi najnižjimi prispevki za s.p.

Hkrati s temi tremi oblikami bi seveda uvedel izvajanje preverjanja navidezne samostojnosti.

Tako bi hkrati izničili izkoriščanje študentskega dela, pri čemer ne bi onemogočili preživetja socialno ogroženim študentom. Ukinili bi motivacijo samostojnih podjetnikov, da tik pred uvrstitvijo v skupino, kjer je obračunavanje DDV obvezno, začnejo delati na črno. Ljudem, ki se jim ponudi priložnost za delo, pa bi prihranili beljenje glave, kako biti zakonito plačan, saj bo sistem izredno preprost in dostopen vsem, ne glede na  vrsto opravljenega dela. Tistim, ki pa so že v izkoriščevalskem odnosu, v katerem imajo vse dolžnosti in nobenih pravic, pa bi tako dali protiutež.

Seveda je to vse zgolj osnutek zamisli, ki pa gre, se mi zdi, v pravo smer, pri čemer ne postavlja delodajalcev v vlogo zlobnežev, kar je v tej gospodarski klimi razmeroma redko.

 

Če se najde tam zunaj v prostranosti interneta kdo, ki se strinja z mano, ga vabim, da se zadeve lotiva/lotimo skupno. Potreboval bi kakega pravnika ali dva in ekonomista ali dva, pa še koga drugega ali dva, da zadeve preštudiramo in sestavimo.

Any takers?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *