Samoizpolnjujoča se prerokba nemoči

“Pa saj ni mogoče ničesar spremeniti,” je samoizpolnjujoča se prerokba, ki pa ni vseprisotna skozi čas.

Defetistična miselnost, da so volitve zgolj same sebi namen in da z njimi nikakor ni mogoče vplivati na stanje v državi, je del slovenske kulture, kateremu pri najboljši volji ne najdem vzroka. Prav ta miselnost postane samoizpolnjujoča se prerokba, začaran krog, ki stanje le še poslabšuje – za tiste, ki niso za krmilom, seveda. V zgodovini najdemo ogromno primerov, ko so se Slovenci, stari in mladi, organizirali in družno potegnili za boljši jutri. Zadnji tak primer, ko je bila to res prevladujoča miselnost je bil plebiscit o osamosvojitvi. Pa od takrat? Ko je stanje postalo dovolj nevzdržno, smo ljudje – sicer v razmeroma majhnem številu – šli na ulice in zahtevali spremembe. Žal smo se, kot kaže, zadovoljili s kozmetičnimi spremembami.

Sklepam, da so na proteste v “visoki politiki” gledali podobno, kot v računalniški igri.

Videli so, da se figurice puntajo, zmenili so se za nekaj kozmetičnih popravkov, ki jih bodo ob prvi priložnosti tako ali tako lahko zopet odpravili, samo da se za nekaj potez dvigne pravi “bonus”, da bodo figurice dale mir.

A protesti so dosegli veliko več, kot se jim priznava.

Pokazali so, da se znajo reči tudi v politiki hitro premakniti, ko se zbere dovolj ljudi. Morda zgolj za centimeter, a na začetku je vsaka zmaga boljša kot nič. Pokazali so, da policisti niso del represivnega aparata. Če primerjamo njihovo ravnanje s posnetki ravnanja policistov v tujini, ki jih je Youtube poln, uvidimo, da v Sloveniji še zmeraj nihče ne more s silo zatirati nejevolje ljudstva.

Pokazali so, da so med ljudmi še zmeraj posamezniki, ki so pripravljeni delati za spremembe!

Iz protestov so se razvila številna gibanja. O tem, kaj se je s temi gibanji zgodilo oz. kaj se z njimi dogaja zdaj, naj si vsak ustvari svoje mnenje, je pa dejstvo, da so protesti na površje dvignili številne posameznike, ki jim ni vseeno za prihodnost.

Žal je med temi posamezniki izredno malo mladih.

Zakaj je tako, je vprašanje za milijon evrov. Osebno sem prepričan, da gre zlasti za privzgojeni apatijo in vdanost v usodo. Generacija naših starih staršev je doživela 2. svetovno vojno. Sami so videli, da se je za spremembe treba boriti in da so mogoče. Generacija naših staršev je doživela osamosvojitev. Sami so videli, da se je za spremembe treba boriti in da so mogoče. Naša generacija je doživela … širokopasovni internet? Nisem prepričan, da teženje staršem za ADSL priključek šteje kot boj za spremembe.

Mladi nismo nikoli na lastne oči videli, da je upor proti avtoriteti lahko uspešen.

Večina staršev svoje otroke nauči, da jih morajo ubogati. Pri tem jih veliko prikladno pozabi omeniti, da to velja zgolj takrat, ko se ne motijo, nekateri pa izrecno dodajo še, da tudi takrat. Veliko učiteljev v šoli prav tako ne ceni razmišljanja z lastno glavo. Piflanje uradnih interpretacij literature in poezije je lep primer, ko je lastno mnenje zelo negativno “nagrajeno”. Bog ne daj, da napačnemu učitelju omeniš, da se ti zdi Vladimir Bartol (ali, še huje, Tolkien, Martin ali kdo tega kova) neprimerljivo boljši pisatelj od Cankarja. Herezija in svetoskrunstvo.

(Ne-)upor proti staršem, učiteljem … politikom? Zakaj se sploh čudimo?

Osel gre bojda samo enkrat na led. Večina mladih gre večkrat … Večina mladih se v pubertetniški vnemi poskuša zoperstaviti staršem. Nekateri imajo srečo, da jih starši takrat ne zatrejo, ampak jih poskušajo voditi v pravo smer. Drugi imajo nesrečo, da starši izkoristijo vse vzvode, da jih postavijo “na njihovo mesto”. Večina pade nekje vmes. Veliko mladih se v puberteti, nekateri pa tudi kasneje, kdaj ne strinja z učitelji in profesorji. In rezultat? Nekateri naletijo na dobre pedagoge, katerim je jasno, da je njihova naloga najprej učiti za življenje in šele nato učiti gole podatke. Nikoli ne bom pozabil svojega profesorja za nemščino v gimnaziji, ki se, ko sem bil vprašan in sem mu v sicer tekoči nemščini obširno razložil, zakaj se mi zdi piflanje nemškega šolskega sistema neuporabno, ni spravil name z vso težo svojega položaja in šolskega sistema, marveč je dejansko ocenil to, kar je bil cilj predmeta nemški jezik – moje znanje nemščine. Taki starši, taki učitelji in taki odrasli zgledi na sploh so razlog, da se nekateri upamo zoperstaviti avtoriteti – ker smo videli, da je mogoče nekaj doseči. Pričakovati od nekoga, v kogar so najprej starši, nato učitelji in profesorji vbijali, da je zgolj mulec/mula, ki nima pojma in ki mora poslušati starejše, da se bo upal/-a spoprijeti s političnim sistemom, je izredno naivno.

A upor lahko uspe – da je to nemogoče, nas želijo prepričati zgolj tisti, ki bi s tem izgubili!

Obstajajo psihološke raziskave, ki kažejo, da skupina otrok, ki jim učitelj neprestano daje vedeti, da jih ima za neumne, na preverjanjih znanja konsistentno dosega slabše rezultate od skupine, katerim je dano vedeti, da so inteligentni. Če živimo v sistemu, v katerem smo iz vseh smeri bombardirani z idejo, da je upor nemogoč, bomo to začeli verjeti. Ne zato, ker bi za to imeli racionalne razloge, marveč zato, ker tako delujejo človeški možgani. Če se laž dovoljkrat ponovi, za veliko ljudi postane resnica.

Kult osebnosti je najlepši primer poskusa tovrstnega potuhnjenega psihološkega pritiska.

V Sloveniji ljudje predominantno ne volijo programov. Tudi strank ne. Tudi ljudi ne. V Sloveniji se voli človeka. Enega. V Sloveniji se predvideva, da je tisti, ki slučajno predstavlja stranko oz. listo po definiciji tudi glavni – ljubljeni vodja skupine slepih ovac, ki mu zvesto sledi. To po evrovolitvah na lastni koži čutimo tudi Pirati, saj veliko vabil na sestanke glede povezovanja z drugimi strankami pride na moja email in/ali telefon, kar je rahlo utrujajoče, glede na to, da nisem niti predsednik niti sekretar niti član jedra, tj. nobena od oseb, ki bi bila logično pristojna za take reči. Ampak jaz sem se pojavil na televiziji in poleg mojega imena je pisalo Piratska stranka Slovenije, zatorej sem očitno “taglavni”. Ampak razumem, za kaj gre. Lista, stranka, program, vse to so abstraktni pojmi. Nobena stranka kot taka ne seva niti karizme, niti vodstvene sposobnosti, kaj šele privlačnost. Ljudi taka abstrakcija preprosto ne pritegne na emocionalni ravni. Že zgolj javno priznanje majhne skupinice, da je nekdo primeren za njenega predstavnika, ima (sklepam po lastnih izkušnjah) tak efekt, kaj šele, ko gre za nekoga, ki ga bistveno večja skupina ustoliči in javnosti predstavi kot malodane odrešenika, ima že zaradi očitne podpore številčne skupine močan emocionalen vpliv na ljudi, kaj šele, če gre za dejansko karizmatično osebo.

Upor proti abstrakciji bi bil preprost. Upor proti nekomu, ki je na videz najbližji približek omnipotence pa malce manj.

Takoj, ko se na zadeve pogleda striktno racionalno, je vse skupaj preprosto. Strah je okrog votel, znotraj ga pa nič ni. Dejstvo je, da imajo nekateri posamezniki v državi dovolj moči, da lahko marsikomu zagrenijo življenje, če si to želijo. Zato je razumljivo, da se veliko ljudi noče neposredno spustiti v politične vode. A vprašajte se, mladi, kaj sploh lahko izgubite? Na srečo ne živimo v delu sveta, kjer se konkurenco odstrani na bolj neprijetne načine. Kaj nam imajo vzeti? Službe? Prihodnost? Pokojnine? *Ha* … *ha* … *ha* … Vse kar resnično imamo, so naši prijatelji, naša socialna omrežja. Ti so edino zagotovilo, edina možnost za dostojno preživetje – z izjemo tistih nekaj izjemno sposobnih in srečnih posameznikov, ki jim uspe podjetniški preboj (po možnosti v tujini). In prav prijatelji in socialna omrežja – ljudje, ki nas poznajo – so nekaj, česar nam ne morejo vzeti.

Resistance is futile. You will be assimilated.

Imamo tri vrste ljudi. Prve, ki se pustijo asimilirati v obstoječ, nedelujoč sistem, druge, ki se iz sistema popolnoma umaknejo, in tretje, ki se pritiskom zoperstavimo. Vse, kar slednji želimo od tebe, je, da nas vsaj anonimno podpreš. Volitve so trenutek, ko imaš možnost reči: “Dovolj!” Volitve so trenutek, ko lahko izbereš med asimilacijo, odklopom ali poskusom spremembe na bolje.

Če se pustiš asimilirati, si dolgoročno že izgubil. Če pa nisi prepričan glede alternative, se vprašaj: “Ali si pripravljen tvegati uro svojega življenja za možnost življenja v boljši državi?”

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *