Seksizem v jeziku

Pred nekaj dnevi sem imel priložnost nekaj ur preživeti v pogovoru z izjemno zagreto zagovornico teorije, da je jezik inherentno seksističen. Danes me je končno nehala boleti glava od slišanih nebuloz in tako smo tukaj, pri mojem demantu te teorije.

Teorijo jezikovnega seksizma je nemogoče zagovarjati, če človek na zadevo a priori ne gleda skozi lečo predpostavke, da je jezik seksističen. Ja, temu se reče krožno sklepanje in je čudovit primer neveljavne argumentacije na nivoju:

A: Bog obstaja.
B: Kako veš?
A: Ker je to razodel v Bibliji, ki je božja beseda.
B: Kako veš, da je Biblija božja beseda?
A: Ker jo je razodel Bog.

Gospodična magistrica (sic!) sociologije in angleščine z diplomsko nalogo, ki se je bojda ukvarjala specifično s seksizmom v jeziku, je po lastnih besedah preštudirala ničkoliko literature na to temo in se je pri svoji teoriji sklicevala na konsenz strokovne javnosti, da je jezik seksističen. Kot zagovornik znanosti je zame konsenz strokovne javnosti izredno močan argument, ampak…

Sociolingvistika ni znanost na enak način kot je znanost fizika, kemija, matematika ali biologija.

Da ugotovimo razliko, si moramo zastaviti preprosto vprašanje: “Ali koncept, ki ga opisujemo, obstaja izven človeške družbe?”

  • Gravitacija? Vsekakor.
  • Dihanje? Absolutno.
  • Kemične reakcije? Definitivno.
  • Rasizem/seksizem? …

Pozor, nikakor ne trdim, da rasizem, seksizem ipd. ne obstajajo. Ljudje diskriminiramo (tj. različno obravnavamo) druge ljudi na tisoč in en način zaradi tisoč in enega razloga in besede, kot sta rasizem in seksizem, vsaj slovarsko pomenijo negativno diskriminacijo na podlagi rase, spola, ali česa tretjega. Splošno stopnjo *izma v družbi je mogoče oceniti na podlagi raziskav, ki morajo upoštevati ogromno spremenljivk (ki jih običajno sicer ne in zato potem dobimo neumne a politično nadvse privlačne enovrstičnice v stilu: “Muslimani posiljujejo, črnci ubijajo, ženske so plačane manj.”).

A pri takih analizah se lahko socilogi vsaj delno zanesejo na objektivno izmerjene spremenljivke, ker so posilstva, umori, in prihodki pač merljivi in zapisljivi s številko, ki je ista ne glede na ideološko interpretacijo (recimo, da ne zaidemo v dehumanizacijo, ko umor pripadnika skupine X ni umor, ker so X podljudje ali kaj podobnega).

Pri analizi seksizma v jeziku, pa se na objektivno izmerjene spremenljivke ne moremo zanesti. Zakaj?

Ker gre že v samem začetku za krožno sklepanje.

Pogosti “dokazi”, da je jezik seksističen, so:

  • splošna oblika je moškega spola
  • 10 žensk in 1 moškega se naziva z moško obliko
  • ženski naziv je določen z njenim razmerjem do moškega (gospodična ali gospa), moški pa je samostojen (gospod)
  • ženski priimki dobijo lastninsko pripono -ova/-eva, moški ostanejo isti

Vse alineje opisujejo objektivna, neizpodbitna dejstva slovenskega jezika, paralele pa najdemo v večini indoevropskih in najbrž tudi drugih jezikov.

Tu pa se objektivnost “znanosti” odkrivanja seksizma v jeziku konča. Ali je katerokoli od teh dejstev izraz seksizma ali ne, je popolnoma odvisno od osebnih prepričanj tistega, ki jih raziskuje.

Splošna oblika je moškega spola — DEJSTVO. To je seksistično do žensk — INTERPRETACIJA.

Zakaj je to, da je splošna oblika moškega spola, ženske pa dobijo posebno obliko, seksistično? Ker je to konsenz stroke? Prav, mogoče je to konsenz stroke, ampak ne tako dolgo nazaj je bil konsenz stroke tudi, da so Slovani podljudje, ženske histerične, črnci živali …

Pozor! Te trditve nikakor ne gre zamešati z dvomom v konsenz stroke “ker pač”. Stroka se strinja o tem, da gravitacija obstaja. Ampak gravitacija bi obstajala, tudi če se stroka o tem ne bi strinjala. Zakaj živali masovno ne skačejo iz smrtonosnih višin? Ker instinktivno razumejo, da jih bo hiter pojemek na koncu padca poslal v večna lovišča. Ne poznajo konsenza stroke, a koncept jim je še zmeraj (instinktivno) jasen. Konsenz znanosti je zanesljiv, ko temelji na dejstvih (in ne interpretacijah dejstev), ki jih lahko verificira kdorkoli, tudi če ne pozna konsenza znanosti.

Konsenz stroke o seksističnem jeziku pa ne temelji na dejstvih (splošna oblika je moškega spola) ampak na interpretacijah dejstev (to je seksistično ker …). Seksizem v jeziku je mogoče izmeriti le, če najprej postavimo aksiome, kot je npr.: “To, da je splošna oblika moškega spola, je seksistično.” Šele takrat lahko ugotavljamo, ali/kako zelo je jezik seksističen. Prav, to lahko imenujemo (ideološko zaznamovan ampak) legitimen pristop k merjenju, s katerim bomo dobili neke rezultate. Trditi, da so to objektivni rezultati, pa je kratko in malo smešno.

Vzporedna interpretacija, ki jo lahko postavimo za aksiom svojih meritev, je, da je to, da je splošna oblika moškega spola, seksistično do moških, ker niso dovolj posebni, da bi si zaslužili svoje poimenovanje, medtem ko ženske to imajo in lahko uporabljajo ali generik ali naziv, ki je rezerviran le zanje.

Če pogledamo na zadeve zgodovinsko, hitro ugotovimo, da so že samo priimki pogosto bili rezervirani za višje sloje, medtem ko je raja operirala z nekaj imeni. Janez je generik. Grof Janez Celjski je specifik. Slednji se lahko naziva z imenom Janez, prvi pa se ne more nazivati z imenom grof Janez Celjski. Bi komu padlo na pamet trditi, da je grof Janez Celjski tu negativno diskriminiran?

Tu lahko navržemo tudi primer iz dveh najbrž najbolj striktno spolno diskriminarirajočih ekonomsko razvitih kultur na svetu, kitajske in japonske, ki imata za moškega in žensko pismenki 男 in 女 (jap.) ter 男 in女 (kit.).

Kaj imajo pismenke s tem veze? Enostavno. Ženska ima v obeh primerih lastno pismenko, nedeljivo, ki pomeni zgolj ženska. Moška pismenka je v obeh primerih sestavljena iz zgornjega in spodnjega dela, ki pomenita njiva in moč.

Po občutku — ali bi rekli, da je jezikovno priviligiran tisti, ki se ga naziva z unikatnim nazivom ali z zgodovinsko verzijo traktorja?

10 žensk in 1 moškega se naziva z moško obliko — DEJSTVO. Zakaj tako? — INTERPRETACIJA

Zveni kot čisti zadetek, mar ne? Ker je zraven moški, se kar naenkrat morajo vse ženske podrediti temu nazivanju. Jasno je, da je moški v priviligiranem položaju, ker se mu, ne glede na veliko manjšinost, prilagodi celotno izrazoslovje.

Naj vam predstavim Pravilo ene kaplje.

Še dolgo po koncu suženjstva, je marsikje v ZDA veljajo “Pravilo ene kaplje”, ki je kot “črnca” definiralo kogarkoli, ki je imel zgolj “kapljo” črnske krvi. V 20. stoletju so nekatere države ZDA to celo zakonsko kodificirale.

Ampak za podobne primere lahko pogledamo tudi bližje. Tisti, ki imate priimke na -ič ali še raje na -ić, spomnite se, kako pogosto so vas a priori obravnavali kot čefurja? Južnjaka? Priseljenca — Neslovenca? Da o celih tujih imenih niti ne govorim.

Nikogar ne zanima dejansko stanje — ljudje po hevristiki skočijo na prvo žogo in se je držijo. Ampak na prvo žogo skočijo zgolj “navzdol”. Zelo redki bodo na prvo žogo predvidevali, da je nekdo vreden več od njih, zgolj manj.

Kaj če pri 10+1 = moško igra vlogo prav to? Kaj če ne gre za to, da je 1 moški nad 10 ženskami in zato skupino nazivamo z višjo moško obliko, ampak je pravzaprav 1 moški dovolj, da negativno kontaminira skupino čistih žensk s svojo moško prezenco in jih zvleče navzdol na grobo, vulgarno jezikovno raven, ki jo uporabljamo za moške?

Ženski naziv je določen z njenim razmerjem do moškega (gospodična ali gospa), moški pa je samostojen (gospod) — DEJSTVO. Zakaj tako? — INTERPRETACIJA

Tudi če pozabimo dejstvo, da je marsikatera gospa užaljena, če ji rečemo gospa in ne gospodična, si tudi to objektivno trditev iz naslova lahko interpretiramo drugače.

Drži, da se naziv za ženske tehnično gledano spremeni, ko se ženska poroči (pustimo detajle okoli starosti). A čisto mogoče je, da je to zgolj posledica dejstva, da moški zgodovinsko niso želeli tvegati potencialno smrtonosnega srečanja z možem omenjene gospe, če bi odgovorili na kako resnično ali halucinirano zeleno luč prejeto od te gospe?

Dandanes tudi pogosto slišimo, da si ženske želijo, da bi jih moški pustili pri miru. Kaj če je nastanek različnih nazivov za (zgodovinsko) samsko žensko in poročeno žensko nastal prav zato, da so moški vedeli, koga smejo povabiti v cerk… na zmenek?

Skratka, dve interpretaciji, ena ki je namenjena preprečevanju spopadov in druga, ki izhaja dobesedno iz spoštovanja žensk.

Ženski priimki dobijo lastninsko pripono -ova/-eva, moški ostanejo isti — DEJSTVO. Zakaj tako? — INTERPRETACIJA

No, še zadnji, daleč najmočnejši argument za seksistični jezik.

Ampak ali je res?

Zagovorniki teorije, da jezik je seksističen, trdijo, da -ova/-eva izraža lastninsko stanje, da je do poroke gospodična Kovačeva last očeta Kovača, po poroki pa gospa Novakova postane last gospoda Novaka.

Zveni legitimno? Mogoče. Sicer me zanima, koliko moškim se zdi, da so oni tisti, ki imajo v lasti “svojo” žensko, in ne da so pravzaprav oni v njeni lasti, ampak pustimo to.

Boljša teorija je, da pripona -ova/-eva ne izraža lastninskega statusa ženske napram možu ampak napram družini, prav tako kot možev priimek izraža lastninski status moža napram družini.

Priimek Novak Janeza Novaka uvršča v rodbino Novakovih. Ko se Janez Novak poroči z Micko Kovač, novopečena Micka Novak nominalno preide iz rodbine Kovač v rodbino Novak, če si seveda spremeni priimek. Ko kdo govori o Novakovi Micki, sicer morda ima v mislih Micko, rojeno Kovač, poročeno z Janezom Novakom, ampak z nazivom “Novakova” referencira Micko, ki je pripadnica rodbine Novak, enako kot bi takrat, ko bi govoril o Novakovem Janezu (ali morda samo o Novaku) sicer imel v mislih Janeza Novaka, bi pa referenciral Janeza oz. v primeru Novaka dejansko samo bolj ali manj specificiranega moškega, ki je član rodbine Novak.

In potrditev, da to ni zgolj nakladanje? Poslušajte kdaj kakšne ruralne radijske postaje, specifično osmrtnice. Pogosto boste slišali, da je umrl Aleksander Novak, po domače Kovačev Sašo, ali kaj podobnega. Zakaj? Ker se marsikje na vasi priimek rodbine pogovorno ohrani še dolgo po tem, ko je v praksi izginil, in ljudi, ki so tako ali drugače z njo povezani, se še zmeraj “po domače” naziva s tistim priimkom.

 

Za konec…

Če ste se prebili čez vse to, vam iskreno čestitam. Morda se strinjate, morda se ne strinjate — v tem primeru vas vabim, da mi predstavite način za merjenje seksizma, ki ni pogojen s tem, da je seksizem definiran na podlagi predpostavke lastnega obstoja — v vsakem primeru pa imate zdaj malce več uvida v politično nekorektno strujo racionalnega razmišljanja.

Dovolite mi, da zaključim preprosto:

Je pes, ki ga je lastnik zlorabljal in gnal, da je ubijal druge pse v pasjih borbah zloben?

Ne. Še zmeraj je dober kuža, čeprav morda psihološko zlomljen. Zgolj njegov lastnik si zasluži odstrel.

*istični so ljudje, ne jezik.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.