That funky feeling…

A veš tisti občutek, ko sediš v pol-jajčnem pletenem  čilerskem naslanjaču sredi nekaj km dolge peščene plaže le nekaj metrov od morja, za tabo pa iz množice barov odmeva taka in drugačna, bolj in manj relaksirana glasba? Za lažjo predstavo, Portoroška promenada hoče biti nekaj podobnega, vendar v primerjavi s sihanoukvillško plažo Serendipity izpade nadvse amatersko in popolnoma neuživaško, da dolžine, kakovosti glasbe in cen niti ne omenjam.

In ko sem že ne-omenil cene … Od Mihatovega in Gregčevega gostišča, ki je tudi bilo počekinano na bukvi obrazov, do Serendipityja naju je na cesti ustavilo kar nekaj zahodnjakov, ki so, deleč letake, promovirali take ali drugačne žure na promenadi. In epicness vsega tega – no, epicness za določene znance in prijatelje, ki bi najbrž omedlevali od tega, kako zelo je to vse, kar so si zmeraj želeli – letak ti prinese zastonj pijačo (večinoma shot). Trenutno imam teh vavčerjev za rujno kapljico pred sabo 8, pa še več bi se jih dalo brez težav nabrati. To pa še ni vse – evo spisek cen pijač:

Med 7:00 in 10:30 uro, se je mogoče odžejati s ~3 deci lokalnega piva za 25-75 (odvisno od lokala – vsi pa so na plaži)  juesofej-dolarskih centov.

Prav tako je med 7:00 in 10:00 uro na voljo Whisky Bucket za $2.

Ponekod med 10:00 in 11:00, drugje celo noč, je mogoče uživati ob ponudbi koktajlov 2-za-1 oziroma ob koktajlih, ki stanejo $2.

Za piko na i ponuja ena od namakalnic celonočno akcijo, ki je ceno vseh shotov permanentno znižala na $1, njihova konkurenca pa ponuja vodka bucket za $2, redbullvodko, rumkolo in *drumroll* gintonic za $1.

Skratka nebesa za bolj tradicionalne žurerje.

————— pavza, da pridete k sebi —————

No, tale delček bom začel z izražanjem kudosa svoji gospe Materi za medenjake, ki naju z Majo dobro držijo pokonci še danes (čeprav jih bo ob pisanju tega bloga najbrž zmanjkalo xD).

Zdaj pa da opišem, kaj se je dešavalo dandanašnji, ko sva z majo prevozila pol Tajske in več kot pol Kambodže.

Vstajevši ob popolnoma nečloveški uri, ki se glasi tri frtale na pet, sva se z nekaj pomoči najine gostiteljice Ou (čast in slava ji) skobacala v taksi, ki naju je promptno odpujsal do Mo Chit avtobusnega terminala, ki se po velikosti verjetno lahko primerja z brniškim terminalom. Tam je šlo vse gladko, kupila sva vozovnice do Trata, se ob ~6:15 skobacala v kombi, ki služi kot avtobus in po voznem redu odpelje pred 15 minutami, ter s svetlobno hitlostjo odbrzela proti destinaciji. In s hitrostjo se ne hecam – povprečna hitrost je bila gotovo ~130, najvišja pa nekaj čez 150. Ampak, presenetljivo, sva se oba z Majo počutila v rokah gospodiča voznika dokaj varno, saj sva vmes tudi zakinkala. No, “nekdo” je spal kar precej, drugi pa smo vsaj načeloma poskušali spremljati dogajanje okoli.

O poti Bangkok–Trat pravzaprav ni kaj dosti povedati. Presenetljivo je, da si Tajske nihče, ki ga poznam in ki je še ni izkusil, ne predstavlja tako, kot situacija dejansko stoji. Tajska je, po mojem semi-strokovnem mnenju, nekje 37,43 % pred Slovenijo po razvitosti. Omenil sem že, da Bangkok premore lokalni vlak, skytrain, podzemno, avtobuse in nebroj taksijev, ki posameznika stanejo približno toliko kot ljubljanske trole, če pa je ljudi več, se cena razdeli in postane smešno nizka. Promet v Bangkoku je sicer bolj … “prost”, kot smo ga Evropejci vajeni, vendar se niti slučajno ne približa kairskim razmeram. Rdeči semaforji tamkaj dejansko pomenijo stoj in čeprav nekateri motoristi to še zmeraj veselo ignorirajo, kadar lahko to varno storijo, večina vozil to upošteva. Ceste so široke, naredijo pa tudi tukaj iz 4-pasovnice kar 8–9-pasovno cesto, ko se začnejo razvrščati. Ultimativna dinamična vožnja pač.

Najlepše pa se njihov sistem vožnje izkaže zunaj Bangkoka.

Omejitve bojda imajo, vendar so bolj vodila kot pravila. Ljudje vozijo načeloma tako hitro, kakor hitro lahko varno vozijo, kar pomeni, da na prazni ravni dvopasovni enosmerni cesti malokdo pelje 70, ker lahko pač pelje 120. Poleg tega se “vrivajo” na centimetre, ki bi večino slovenskih voznikov, vključno s pišočim, najbrž spravili ob živce v minuti triinštirideset. Kljub temu pa so izjemno strpni vozniki. Čeprav se vrivajo, ne izsiljujejo prednosti. Imajo svoj “sistem”, ob katerem naša “zadrga”, ki se je tako ali tako nihče ne drži, izpade tako glupa, da bi bilo bolje, da bi izpadla iz aviona.

Ampak ja, funkcionia. Cela vožnja na tajski strani je tako bila čudovit izlet po 2-ali-več pasovni cesti … No, skoraj cela vožnja. Ampak prehitevam …

Ko smo prispeli v Trat, sva z Majo oprtala nahrbtnike in, preden bi človek lahko rekel antidisestablishmentarianism, takoj bila obkrožena s skupino Tajcev, ki so nama ponujali vožnjo do Had Leka (beri: meje) za “onlee 700 baht pah pahson”.  No, na srečo sva bila opremljena z raziskavami, ki jih je priskrbel stric Google, in tako sva na uradni mizi dobila vozovnice za minibus (beri: kombi) po ceni 60 batov po nožnem mezincu.

Ta vožnja je bila že bolj zanimivo, saj se je izredno urejena tajska pokrajina začela vse bolj spreminjati v … No, občutek je bil približno tak, kot ko se iz Bad Radkersburga pelješ proti slovenski meji. Estetika pade par nivojev. Se je pa končno začela kazati slika Azije, kakor sva jo pričakovala.

Zabavni del pa se začne šele na meji, s prvimi nategancijami na karantenski točki za zdravstveni pregled.

Se je začelo, s podarim dobim,
so policaji, ponoreli,
ker bajepri41,7 °Ctelesnetemperature še živim,
so me za 20 batov oželi. (50 evrskih stotinov).

Ko sem plačal, je še enkrat izmeril, tokrat 36,7. V minuti mi je telesna temperatura padla za 5 stopinj očitno. Pa naj mi prosim kdo pove, a dejansko obstaja termometer, s katerim ti samo posvetijo na čelo, pa pokaže temperaturo. Če ne, moram tistemu tipu sporočiti, naj svojega hitro patentira, pa bo obogatel!

Nadeljevavši – čas, da dobimo vize.

*Ponudiva $25 USD*
Is 35 dola!
It says everywhere that  it’s 25.
No, 35 dola!
We only have 32.
Ok, you give here.

A dollar saved … Sicer pa sva pričakovala, da bodo poskušali izmolsti ~1600 batov ali več (~40 €), kar bi se naj dogajalo, tako da sva bila z rezultatom kar zadovoljna, sploh ker ti ta “taksa za učinkovitost” pospeši papirologijo.

No, nato je udarila sreča, ki sem jo baje (beri: po tajski logiki) prislužil jaz, saj me je v Bangkoku 2x v 1 dnevu zbombardiral nek rasistično bastardni ptič (kar bi naj prinašalo srečo :P). Česar nisva vedela, je bilo, da zadnji avtobus iz Koh Konga (prvo mesto po meji) do Sihanoukvilla pelje opoldne. Google me je zavedel in rekel, da zadnji bus šiba ob štirih popoldne. No, od trenutka, ko sva prišla na mejo, pa nama je težil nek tip, ki je ponudil, da nama zihta taksi do Koh Konga (8 km od meje) in nato minibus do Sihanoukvilla (google mapsaj razdaljo, če te zanima)  za $23 po glavi. Za orientacijo, taksi bi stal $11, minibus pa $28, se pravi $19,5 na možgan, če bi vse opravila sama in bi nama uspelo, ne da bi naju nategnili. Nekako se nama je zdelo vredno dati tiste $3,5 več in imeti vse zagarantirano. Omeniti velja, da že res, da ti bodo zmeraj zaračunali kar največ, koliko boš dal, vendar pa se, ko je enkrat domenjeno, tega držijo. In še več. Ta tip, za katerega se je izkazalo, da je taksist, naju je odpeljal še dalj, kot le do Koh Konga, saj je njegov kolega, ki vozi minibus, že odrinil in smo ga morali ujeti. Ampak, ker se Kmeri ne sekirajo za malenkosti, kot so vozni red ipd., je minibus preprosto obrnil, krenil nazaj proti KK in eventuelno naletel na nas. Čez nekaj minut smo v družbi Britanca, ki večino časa zadnja leta preživi v Aziji, njegove kmerske žene, Francoza, njegove britanske punce in dveh Fink brzeli proti Sihanoukvillu.

Šele zdaj pa se je pokazala “prava” pričakovana tretjesvetovna Azija. Ceste luknjaste, da bi lahko tekmovale z bissauskimi, hiše bolj barake, grajene na stebrih, pred njimi pa kar najnovejša verzija Toyota hilluxa ali corolle.

Je pa pokrajina WUN-DER-BAR! Človek se počuti kot settler v Civilization 4, ko pohajkuje po džungli. Le da je tu v avtu … in džungla je bolj v daljavi … in povsod stoji voda …

Nooo, pripeljavši se v SV sva se checkinala v svoje gostišče, ki očitno ne sledi hostelworld registracijam, pa vendar so imeli sprejemljivo sobo za naju, v kateri zdajle to tipkam, medtem ko si Maja izvaja nohtorez na nogah, ker so se ji vsi (dobesedno) polomil.

Podrobnejši opis mesta pa, ko ga malček bolje spoznava, za kar imava čas do nedelje, ko naju najin bodoči šef pride iskat in odpeljat na otok.

Do takrat, tropski pozdravi! 😉

One thought on “That funky feeling…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *