Za boljši prvi maj 2024

1. maj, praznik dela in boja za pravice delavcev. Na ta dan bi se moral vsak vsaj za kako minuto ustaviti in zamisliti o stanju, ki dandanes vlada v svetu.

Ko so bili mladi naši starši in stari starši, so 1. maja uživali zaslužen dela prost dan od obveznostih na delovnih mestih za nedoločen čas.

Ko so bili mladi oni, so na ta dan z optimizmom zrli v prihodnost, saj so vedeli, da bodo, ko dopolnijo starost za upokojitev, preskrbljeni do smrti.

Ko so bili mladi oni, so bile »slovenske sanje« hiša na parceli z vrtom, avto, dva tedna hrvaških otokov poleti in teden dni slovenskih smučišč pozimi.

Pa danes? Ko večina mladih sanja vsaj o delu v McDonaldsu, da bodo zaslužili vsaj minimalno plačo za preživetje? Kaj 1. maj pomeni njim?

Zagotovo ne nazdravljajo na dela prost dan. Zanje to ni dela prost dan ampak le še en v dolgi vrsti dni brez dela. Za tiste, ki imajo kanček več sreče, je to zgolj dan izpada prihodka, saj kot prekerni delavci tega dneva ne dobijo plačanega. Najsrečnejši, ki imajo vsaj pogodbe za določen čas, pa ta dan porabijo za skrb o tem, kaj in kako takrat, ko se jim pogodba izteče.

Proletariat je dandanes zastarel koncept. Ne zato, ker delavskega razreda več ne bi bilo, ampak zato, ker dandanes nihče s čisto vestjo ne more več trditi, da je naša družba podvržena zlasti razrednemu boju med grdim kapitalom in ubogimi delavci.

Dandanes je problem veliko širši.

Živimo v sistemu, v katerem nam primanjkuje zdravnikov, ki jih nato uvažamo iz tujine, razpiše pa se pol manj specializacij, kot je diplomantov medicinskih fakultet.

Živimo v sistemu, ki čez meje pogleda zgolj v iskanju idej za nove davke, ne pa npr. za ideje, kako rešujejo težave drugje. Delavska zbornica po avstrijskem zgledu, ki kot državna institucija dejansko pritisne na neplačnike prispevkov in/ali plač in zaščiti kateregakoli delavca, bodisi v pisarni bodisi za tekočim trakom, ter nemški koncept »navidezne samostojnosti« sta dve ideji, ki bi v Sloveniji lahko naredili čudež, če bi jima posvetili zgolj desetino toliko časa kot debatam o tem, kateri simbol so imeli na kapah pravi zavedni Slovenci v drugi svetovni vojni.

Živimo v sistemu, ki se tako zelo trudi obdavčiti karkoli zasebnega in zakomplicirati gospodarsko zakonodajo, da podjetni Slovenci, ki jih mimogrede ni malo, desetmilijonske investicije prejemajo v Veliko Britanijo, kjer bodo plačali davka manj in po možnosti prejeli še kako spodbudo za razvoj svojega podjetja. Gre pri tem za nelojalnost domovini? Nikakor. Pri tem gre zgolj za preprostost sistema, ki je proizvajanju dobička dejansko naklonjen, saj mu je jasno, da je 1 odstotek od stotih milijonov več kot 16 odstotkov od enega milijona, zato pot do tja kar najbolj olajša.

Če si dovolim malček karikirati, bi podjetnik v Sloveniji idealno potreboval še doktorata pravne in ekonomske fakultete, da bi lahko zakonito prodajal in prejemal investicije za svoje klekljane prtičke.

In, nenazadnje, živimo v sistemu brez perspektive za izobražene mlade, kar je dolgoročni družbeni samomor.

Slovenski mladi intelektualci, ki na svetovni ravni neprestano pobirajo najbolj prestižna mesta, so v Sloveniji obravnavani kot zadnje smeti. »Prepucavanje« o grdem grdem komunizmu/kapitalizmu je pač pomembnejše od vlaganja v prihodnost države. In tako ti mladi, cvet svetovne inteligence, ki želijo ostati v Sloveniji, pa čeprav za (v svetovnem merilu) mizerno plačo, eventualno popustijo in sprejmejo enega od stotin vabil tujih iskalcev talenta, ki take mlade obravnavajo kot darilo iz nebes, za kar jih tudi konkretno nagradijo.

Zamislimo se na ta dan in se vprašajmo, kaj dejansko želimo od prihodnosti. Želimo (p)ostati država proletariata, ki bo poskušala konkurirati Kitajski, Indiji ipd., pri čemer nimamo nobene realne možnosti, ali želimo končno postati to, kar je bilo obljubljeno ob osamosvojitvi: Država prvega sveta z močnim, na znanju temelječim gospodarstvom, ki konkurira visoko razvitemu in ne tretjemu svetu ter dejansko skrbi za ljudi. Država, v kateri se bo zopet gradilo tovarne, a tokrat visokotehnološke, v kateri se bo proizvajalo blago z visoko dodano vrednostjo.

Država, ki bo s prihodki od visokotehnoloških tovarn, podjetij in start-upov imela dovolj denarja, da dejansko zopet vzpostavi delujoč socialni, zdravstveni in šolski sistem, in ki bo lahko, pa čeprav s subvencijami, ohranila dostojanstvo sedanjega proletariata ter jim pomagala z nadaljnjim izobraževanjem, prekvalifikacijami oziroma vsaj do zaslužene pokojnine, ki jo bodo lahko uživali brez skrbi, da je bo ne-tako-zelo-lepega dne zmanjkalo, saj bo sistem zopet deloval.

Imamo najpomembnejši element take države – mlade, ki imajo znanje, voljo in vizijo. Podprimo jih in jim omogočimo, pomagajmo, da bodo lahko našo državo končno spravili v 21. stoletje.

 

Vsem skupaj želim prijeten podaljšan prvomajski vikend, kjerkoli že ste, in čim lažje preživetje dokler nam ne uspe zaživeti!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *